John Boyne: Osupljiva zgodba Barnabyja Brocketa

John Boyne? Deček v črtasti pižami? No, ta.

Osupljiva zgodba Barnabyja Brocketa je povsem na drugo vižo: v strahovito povprečni družini, ki hlepi po brezimnosti in neopaznosti, se rodi dojenčkasta različica Kim Kardashian ali Miley Cyrus, torej attention whore. Smrkavec ignorira sile težnosti in meni nič tebi nič lebdi v zraku. Težek udarec za starša.

Všeč mi je bilo, kako Boyne predstavi temeljno starševsko dilemo, kaj naj storita z otrokom, in kako se posledično začno odvijati Barnabyjeve dogodivščine, prepredene z optimizmom in večno ljubeznijo do svoje družine. Ivana Brlić-Mažuranić na sodoben način.

Vmes sem se tudi dolgočasil, marsikaj se mi je zdelo tudi pretirano, ampak hej, kdo sem, da bi sodil o knjigi, ki cilja na drugo občinstvo. Konec je krasen, pokvarkov pa si ne dovolim.

Vaši smrkavci bodo uživali, in to je glavno.

Johannes Mario Simmel: Avtobus velik kakor svet

Vedno znova sem presenečen, kako zlahka v antikvariatu, ki ne premore niti bogate izbire niti kančka prijaznosti, najdem kakšen biser iz svojega otroštva. Za otroke, seveda, ampak prvi berem jaz.

26. decembra debela črna ovca Josef teče po snegu poleg deželne ceste, ki vodi v Bergstadt, in napeta zgodba o otrocih, avtobusu, pogumu, prijateljstvu in dobrosrčnosti se začne.

Presunilo me je, kako odločno se Simmel postavi ob bok Kästnerju. Tega Simmla ne poznamo dovolj, in lahko nam je žal.

Obvezno branje.

Gregory Hill: East of Denver

Začetna ideja, napad zombijev v vzhodnem Koloradu, se je Hillu kaj hitro sprevrgla v zgodbo o Shakespearu Williamsu, ki se vrne domov in najde očeta z alzheimerjem.

Dad said, "Merry." He was trying to read Mom's sweater. "Merry Christmas."
"You know who that is?" "Seems like I should know that gal, " said Pa. Sometimes it's necessary to leave the room. Come back a few minutes later with a handkerchief and a runny nose. He didn't notice that kind of thing. It was raining real gentle.

Ali pa:

I said, "That's a good sunset." Pa said, "Potential sunset, son."

Liki v romanu človeku prirastejo k srcu, in to je tisto, kar šteje. Zgodbo in zaključek Hillu zlahka oprostim.

Zmerno priporočam.

Alison MacLeod: Unexploded

Unexploded je v uvodni tretjini grozljivka, predvsem v smislu, kako obupno je napisana: "But now, suddenly, after twelve years of marriage, he'd broken their bond." Verjetno obstaja ženska populacija, ki brez želodčnih težav prenese takšno prozo in lika, ki kliče svojo žensko "moja muza", ampak prosim, ne pri nominiranki za bookerja.

Presenetljivo pri romanu pa je, kako se zgodba nenadoma pobere: ženski se pred očmi sesuje zakon, v enačbo se privleče shirani Otto, pojavi se zanimiva napetost v trikotniku. Devetnajsto poglavje je, denimo, vrhunsko od roba do roba.

Ne rečem, MacLeodova piše dobro, zamerim pa ji ogromen preskok od cmeravega, sebičnega ženščeta na začetku do hipertragične boginje na koncu. Lepo je rekel Anthony Cummins v The Telegraphu: "... but there’s also something unpalatable about how it puts an exotic stranger on the rack just so the heroine can feel more alive."

Ne spada v obvezno branje.

Charlotte Mendelson: Almost English

Ko Charlotte Mendelson začne s pogumnimi potezami slikati svoje like, si ne morem kaj, da ji ne bi globoko v sebi ves čas tiho ploskal:

Laura is a receptionist. Not even a good one, as Alistair, in his capacity as her employer, makes perfectly clear. She spends her working day in a morass of shame and minor disasters, not putting telephone calls through, hiding substandard photocopies, worrying that she has forgotten to tell someone that they are pregnant, dying, both.

Laura in Marina, mati in hči, rojeni v baročno razvejenih rodbinah Farkasev in Károlyjev, sta vsaka po svoje tujki v družini, Westminster Courtu, sebi. Zgodba ni kaj prida in Alexander Viney z vsem rompompomom okoli sebe vstopi nemara zgolj kot odgovor Mendelsonove vsem nergačem, ki smo ob Love in Idleness in When We Were Bad stokali, da se nič ne dogaja. Zaman, žal, ker je učinek podoben faktografskemu opisu filma Vonj po ženski. A vseeno, po prvih besedah, ko se pred nami razprejo madžarske družine v Angliji z vsemi svojimi čustvi, neizrečenimi trpljenji in zgodovinsko prtljago, mi je bilo jasno, zakaj Mendelsonovo berem že tretjič: ker je mojstrica.

When everyone else is in bed, Laura, the Lady Macbeth of Bayswater in sprigged polycotton, knocks softly on her daughter's door.

Priporočam vsem, sebi pa The Daughters of Jerusalem.

Neil Gaiman: The Ocean at the End of the Lane

Gaimanov The Ocean at the End of the Lane je Guardianova knjiga leta 2013. Ni mi jasno, zakaj.

Preprosta proza je dokaj primerna, zgodba o pošastih, s katerimi se spopada sedemletnik, pa šepava, brez šarma in skrajno dolgočasna. Če niste najstnik in ljubitelj fantazijske literature, se je knjigi vredno izogniti v velikem loku.

Ne, to še zdaleč ni Julius Winsome.

Donal Ryan: The Spinning Heart

Vse se vrti okoli Bobbyja Mahona in vse se vrti okoli Irske v zadnji krizi. Enaindvajset glasov, ki spregovorijo o sebi in svetu okoli njih, vzame dih, in zlahka razumem, zakaj se je Ryan znašel med nominiranci za bookerja. Pa kaj potem, če je Bobby skorajda malikovana figura, in k vragu z nami, bralci, ki se med glasovi seveda izgubimo - The Spinning Heart brez dvoma predstavlja enega izmed presežkov lanskega leta.