Seznam finalistov za bookerja 2017

Letošnji finalisti so tu. Pretresen sem, ker je Whitehead upravičeno odpadel - pravim upravičeno, saj sem prebral kakšnih 150 strani, potem pa branje začasno prekinil zaradi boljše knjige. To ni nikoli dober znak.

S spodnjega seznama lahko mirne duše črtamo Fiono Mozley. Če moram izbirati med Zadie in Ali, imam raje slednjo. Autumn me še čaka. Vse ostale tudi.

1. 4 3 2 1 by Paul Auster (US) (Faber & Faber)
2. History of Wolves by Emily Fridlund (US) (Weidenfeld & Nicolson)
3. Exit West by Mohsin Hamid (Pakistan-UK) (Hamish Hamilton)
4. Elmet by Fiona Mozley (UK) (JM Originals)
5. Lincoln in the Bardo by George Saunders (US) (Bloomsbury Publishing)
6. Autumn by Ali Smith (UK) (Hamish Hamilton)

Fiona Mozley: Elmet

Fiona Mozley?

Njen bio pravi:

I grew up in York and later lived in London, Cambridge and Buenos Aires. I am now back in York, where I am writing a PhD thesis on the concept of decay in the later Middle Ages, as well as writing fiction.

I work part-time at The Little Apple Bookshop.

Elmet je podoben zgornjemu besedilu: natančen, neposreden, dobro uravnotežen in zategadelj skoraj poetičen. Petterson ali Donovan, denimo, tu nekje. Poetična je tudi družina, sin Daniel, starejša hčerka Cathy ter Očka, ki je boksar in še vse kaj drugega.

Mozleyeva skozi celoten roman igra na prave karte, počasi razkriva ozadje in okolico, a nekako brez pravega gonila. Nasilje, ki izbruhne proti koncu, se mi je zdelo pretirano in nepotrebno, a če pomislim, da v romanu razen poetičnosti v resnici ni druge nosilne niti, avtorici dejansko ni ostalo nič drugega kot peklenski zaključek. Me je kar znerviralo, res.

Zanimiv izdelek.

Seznam nominirancev za bookerja 2017

1. 4 3 2 1, Paul Auster (US) (Faber & Faber)
2. Days Without End, Sebastian Barry (Ireland) (Faber & Faber)
3. History of Wolves,  Emily Fridlund (US) (Weidenfeld & Nicolson)
4. Exit West, Mohsin Hamid (Pakistan-UK) (Hamish Hamilton)
5. Solar Bones, Mike McCormack (Ireland) (Canongate)
6. Reservoir 13, Jon McGregor (UK) (4th Estate)
7. Elmet, Fiona Mozley (UK) (JM Originals)
8. The Ministry Of Utmost Happiness, Arundhati Roy (India) (Hamish Hamilton)
9. Lincoln in the Bardo, George Saunders (US) (Bloomsbury Publishing)
10. Home Fire, Kamila Shamsie (UK-Pakistan) (Bloomsbury Circus)
11. Autumn, Ali Smith (UK) (Hamish Hamilton)
12. Swing Time, Zadie Smith (UK) (Hamish Hamilton)
13. The Underground Railroad, Colson Whitehead (US) (Fleet)

Letos se mi je kar zavrtelo, ko sem odprl seznam nominirancev in na njem zagledal Whiteheada, Barryja, Arundhati Roy, obe Smithovi in McCormacka. Fuj, kakšen izbor. 

Po tridesetih letih branja bookerjevcev se le s težavo spravljam k branju. Začel bom z avtorji, ki jih ne poznam in do njih še nimam odpora. 

Zmagati pa zna - itak - The Underground Railroad, okoli katere že mesece hodim kot mačka okoli vrele, rahlo pokvarjene kaše. Po krivici, domnevam, ampak tako pač je.

Charles Bukowski: Špeh na kruhu

Vsaj trideset let je, kar sem zadnjič bral Bukowskega, če ne še več, in stari norec je še vedno enak, kot je bil: brutalen, neposreden, prvinski, egocentričen bolj kot naš kralj instagrama, zajedljiv in pretežno omamljen.

Špeh na kruhu je na pol avtobiografska pripoved, pri kateri mi večino časa ni bilo jasno, kaj vse si je stari umišljal in kaj si je zgolj želel, da bi se zgodilo. A nič ne de, Bukowski je že z naslovom napovedal, da se bo malce norčeval, morda iz Salingerja, morda iz koga drugega. In to je točno tako, kot mora biti. Solidna osem od deset, kot vedno.

Ivana Simić Bodrožić: Hotel Zagorje

Roman Rupa je bil obupen udarec mimo, Hotel Zagorje pa je rahlo boljši, morda zaradi dokaj prepričljive avtobiografske naracije. Zgodba sicer ni bog ve kaj, a Bodrožićevi izredno dobro uspe orisati ozadje družine, ki v vukovarski moriji izgubi očeta in pristane na plečih države. Odraščanje v prenatrpani, zanikrni sobici in rahlo upanje na lepšo prihodnost so temelji, zaradi katerih se roman ne sesuje.

Bodrožičeva spet nekajkrat hodi po tankem ledu, denimo z ihtavo pripovedjo v enem dihu tik pred koncem, a vseeno zvozi.

Skorajda vredno branja, a nikakor za tiste, ki vam je dovolj dobra zgolj popolnost.

David Benioff: 25. ura

Eden izmed tistih romanov, ki jih ne opaziš. Spike Lee gor ali dol.

Monty, Slattery in Jakob preživljajo zadnji dan, preden bo problematični lepotec Monty Brogan za sedem let odkorakal v zapor. Izpiljeni liki, posajeni v newyorško kakofonijo, in njihove presenetljive zgodbe se postavijo v pripovedno zaporedje, ki mi ni pustilo, da bi knjigo odložil.

Vsekakor eden izmed boljših romanov tega leta.

(Mimogrede, David Benioff je sin Stephena Friedmana, bivšega direktorja Goldman Sachsa.)

Ivica Prtenjača: Brdo

Ivica Prtenjača je letnik 1969, rojen na Reki. Če iz imena sklepate, da gre za krhkega, zafrustriranega špeglarja, se vam splača poguglati njegove fotografije. Dela že od svojega petnajstega leta, in sicer kot odčitovalec vodomerov, inkasant za plin, dostavljavec sladoleda, skladiščnik, gradbinec, galerist, serviser gasilnih aparatov, prodajalec, knjigarnar, vodja marketinga in predstavnik za stike z javnostmi.

Dva izmed teh poklicev se udejanjita v zagrebškem liku, ki se umakne na vrh otoka. Ideja otoka je med pisci in tistimi, ki si to želijo biti, vsaj tako mamljiva, kot je bil menedžerski prevzem za slovensko gospodarsko smetano pred dvema desetletjema. Zdi se čudovit, a te na koncu prejkone ubije.

Zgodba je v osnovi dobra: samota, čudaštvo, vse naokoli turisti, življenje z ostarelim oslom, nekaj zanimivih lokalcev, introspekcija, take reči. Malce sem škrtal z zobmi:

Visoko si sam. Ljudi su daleko od tebe i nitko, ali nitko od tebe ništa ne očekuje. Možeš ostati nepomičan danima. Možeš ovdje oboljeti, umrijeti. Nikome ništa ne duguješ. Smiri se i pokreni ruku koju osjećaš slabijom. Tek onda sve ostalo.

Izvzemši patetiko, je Brdo lepo zaokrožen roman.