Adolf Muschg: Albisserjev razlog

Bolj kot kriminalka je Albisserjev razlog podrobno seciranje tragičnega odnosa med psihiatrom in pacientom. Presenetljivo sveže in vsekakor doživeto, pri čemer ne gre pozabiti Muschgove osebne izkušnje z ekstremno hipohondrijo, a ne dovolj, da ne bi na polovici omagal.

Terry Pratchett, Neil Gaiman: Dobra znamenja

A poznate tisto, ko odprete knjigo, preberete pol prve strani, presenečeno zazijate, zaprete knjigo in se vrnete na prvi korak, tokrat resnično počasi?

Prepriča že prvi sijajni dvogovor med angelom Aziraphalom in demonom Crowleyem, ki je bil takrat še plazilec, "čigar ime se je glasilo Crawly, čeprav je razmišljal, da bi ga spremenil. Sklenil je, da ga to ime ne opiše."

Pratchett in Gaiman sta se lotila ničesar manj kot apokalipse, na katero oba uvodna lika, prikladno pomešana med ciljno občinstvo, čakata dolga stoletja. Ambivalentna napetost med angelom in demonom, vrhunsko vpeljevanje močnih likov, pospremljeno z obrobneži, blazne opombe pod črto in kajpak nepredstavljivo dober humor naredijo obvezno branje za vse, ki:

1. ste nekoč davno znali na pamet vse bravure iz Štoparskega vodnika po galaksiji, pa niste verjeli, da bi kdo lahko napisal kaj podobno duhovitega;
2. ste pogledali Monty Pythonovo Življenje po Brianu več kot enkrat;
3. ste oboževalec bodisi Pratchetta bodisi Gaimana, kar jaz nisem;
4. niste nič od zgoraj naštetega.

Pa kaj, če se zgodba v procesu špiljenja apokalipse morda celo malce vleče - humorni drobci in referenčne eskapade držijo strukturo pokonci od začetka do konca.

Kar je bil Alojz Kodre za Douglasa Adamsa, je Boštjan Gorenc - Pižama za Pratchetta in Gaimana.

Knjiga, ki jo mora razsoden človek kupiti v trdi vezavi.

Kenzaburo Oe: Osebna zadeva

Oe ima v Osebni zadevi, takole na palec, dve večji težavi: dominanten vpliv eksistencializma in Birda, ki je antijunak. Še posebej Slovenci smo se le-teh prenažrli že pred desetletji.

S pisanjem, ki ga žene predvsem osebna izkušnja, je vse v najlepšem redu. Bird je razpet med dojenčka z možgansko okvaro in divje razmerje s Himiko. Tudi to je okej.

Kar me bega, je, da sem roman prebral na mah, pri tem pa sem se počutil, kot da sem za debelim steklom v akvariju, povsem ločen od sveta, ki se me sploh ne dotakne.

Pa bi se me lahko. Res škoda.

Kevin Brooks: Martin Pujs

Hudičev ukolje sem, pa ukolje ke ... če hoče kdo še enkrat porabit moje prazne flaše, bo moral zanje plačat. Jest jih že ne dobim zastonj, veš.

Pijanski Martinov foter me je takoj zvlekel v spiralo dogodkov. Imamo truplo, nehotenega morilca, družinsko stanje, ki kliče po Centru za socialno delo, in ljubitelja detektivk. Hja, pa še fatalko Alex za povrh.

Brooks zna povedati zgodbo, in to - presenetljivo - iz zornega kota storilca. Storilca v narekovajih, pravzaprav, kar je intrigantska podrobnost. Vmes zapade v deloma patetična samoopazovanja, kar človek brez vsakršne škode preskoči, a nit ostane nedotaknjena.

Martin Pujs preskoči okvire mladinskega in detektivskega žanra ter kliče po bralcu, ki se s tem lahko sprijazni.

Moja enajstletnica je uživala, jaz pa pravzaprav tudi.

Friedrich Dürrenmatt: Naročilo

"O opazovanju opazovalca opazovalcev." "Novela v štiriindvajsetih stavkih."

Pretenciozno pisanje se začne s Kierkegaardovim navedkom, ki zaznamuje celotno zgodbo. Nisem užival.

Priznam, iskal sem podobnost z Beckettovimi Neimenljivimi, in ostal razočaran.

Izredno primerno za plašenje salonskih intelektualcev.

R. J. Palacio: Čudo

R. J. Palacio seka.

"Auggie" August Pullman ima genetsko deformacijo obraza. Ko z desetimi leti prvič stopi iz družinskega kokona v šolo, se znajde v središču pozornosti, in to ne na najboljši možni način.

Ne rečem, prvih 82 strani je zelo trdnih, a se vmes pobliskavajo obrisi déjàvujev. Augustovo pripoved potem prevzame sestra Via, ki preda štafeto prijateljici Summer - in sijajna zgodba o čustvih, prijateljstvu, izdajah, otroških zločinih in tem, kako je v življenju treba biti kanček bolj prijazen, kot je nujno, poleti do neba. (Naj vseeno zoprno dodam: Kje je Julianov glas? Zakaj se roman ne konča pred Lebdenjem?)

R. J . Palacio se na polno udari z Greenovo Krive so zvezde.

Pripravite robce.

Kapo dol Boštjanu Gorencu - Pižami za prevod in založbi Ocean, za katero še nikoli nismo slišali, za pogum.

José Saramago: Kameni splav

Ideja je nora: kamen s plaže, zalučan v morje; črta, zarisana z brestovo palico; neskončna nit nogavice; jata škorcev, ki sledi Joséju Anaiçu; zemlja, ki se trese - iznenada se Iberski polotok odlepi od Evrope in začne svojo pot po morjih in oceanih.

Kameni splav je nastal devet let pred Esejem o slepoti. Če bi to vedel med branjem, ne bi ves čas trepetal, da se bo zgodba sprevrgla v neponovljivo norijo Eseja. Pa se ne.

Begalo me je še nekaj reči: čemu služi pretirani misticizem kamna-škorcev-niti-palice? Ali ni preigravanje morebitnih političnih odzivov že skorajda dokumentarno? Kaj je Saramago pravzaprav poskušal povedati s prepletanjem usod petih ljudi na konjski vpregi?

Kameni splav se splača prebrati predvsem zaradi geopolitičnega prebliska, ki mu ne najdem para, a če je v vašem življenju čas za samo enega Saramaga, potem mora ta biti Esej o slepoti. Zgodba, ki vas spremlja celo življenje.