Monique Truong: Knjiga soli

 

Gertrude Stein, Alice Toklas, njun vietnamski kuhar Binh in obilo poetične proze. Žal ne recept za uspeh, pač pa za enega tistih romanov, kjer med ponavljanjem enih in istih manter nisem mogel drugače, kot da bodisi z mislimi odtavam nekam daleč stran bodisi znorim od - sicer mojstrsko zapisanega - dolgčasa. 

Herman Hesse: Demian

 

Nihče mi ni zvijal roke, da naj berem Hesseja. Zakaj ga ne bi?

V mojih skrajno neverodostojnih spominskih celicah obstaja uradna zabeležka, da je Iztok Mlakar v zajedljivi pesmi Full Cool prepeval tudi o tem, da "smo mi Hesseja že zdavnej prebral". Očitno se motim in očitno se ne nanaša name. Spomnim se romantičnega Petra Camenzinda, verjetno tudi Siddharte, v Stepnega volka sem se najbrž neuspešno zaletaval. Igre steklenih biserov se nisem niti pritaknil, pa bi se je moral že zdavnaj.

Demian, ki ga je Hesse spisal v borih treh tednih, ni prav zelo vznemirljivo čtivo. Lahko da je ob izidu leta 1919 s svojim jungovstvom in Abraksasom vznemiril kakšno rahločutno dušico, zagotovo pa potomci bumerjev in kasnejše generacije teh zadev ne dojemajo kot kataklizmo. Zanimiv zna biti protagonistov odnos do Demiana in njegovo iskanje identitete, in to je pravzaprav to, zaradi česar je Hesse literarno še vedno pomemben in sodoben, kar pa morda vseeno ni dovolj za priporočilo.

Mark Mazower: Hitlerjev imperij

 

Ne morem dovolj poudariti, kako obsežno je tole Mazowerjevo delo. 851 strani morda ne zveni prav posebej veliko, ko pa upoštevaš globino in širino téme, hitro postane jasno, da ne gre za knjigo za postrani. Kot vselej se mi je to posvetilo dokaj pozno, v zadnji petini branja.

Mazower se osredotoči na Hitlerjeve imperialistične težnje, ki še zdaleč niso bile tako boleče natančno določene in sistematične, kot pravijo legende. Nacistično vodstvo se skozi odstiranje dogodkov in vzrokov prikaže kot trop nesposobnih, nepremišljenih in stremuških tepcev, ki niso zamudili nobene priložnosti za obračunavanje med seboj, pri tem pa so se le redko zavedeli, kaj vse so storili narobe. Zaslepljeni, slabo izobraženi totaltaristi, ki se prigrebejo do oblasti, so žal smrtonosni. Evropa in svet sta to drago plačala, a nekateri več, drugi manj, kot lepo pokaže Mazower.

Marsičesa se nisem zavedal dobro, recimo razlike med nemško "obravnavo" Češke in Poljske, pa denimo izvora vlasovcev, ki so bili v mojem spominu samo beseda, in vzrokov za nacionalistična gibanja v Ukrajini. 

Hitlerjev imperij zna priti prav, ko zaslišite politikantska poenostavljanja o paktu Ribbentrop-Molotov ali kakšno običajno pametovanje o drugi svetovni vojni. Mazower ponudi ustrezno razlago ali pa zgolj dober kilogram čtiva, s katerim lahko sogovornika učinkovito treščite po betici. Ob kompleksnosti téme resnično ne vem, kaj je bolj smiselno.

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

 

Najprej je bila vročična zaljubljenost. Vsaka beseda v tem romanu je bila na pravem mestu in zaradi šišenske kulise sem medlel od vzhičenosti. Božansko.

Zaljubljenost je počasi izzvenela, a ne vem, kdaj točno sem se tega resnično zavedel. Nemara ob metodični razlagi, kaj je to četvorka. Če ne pri četvorki, pa zagotovo pri drezini. Ali pa pri Hinku Smrekarju, ki se pojavi in izgine na morišču. Hušk: pride in ga ni več. Morda pri nenehnih ponavljanjih, ki so bila nemara mišljena kot mantre ("Na jami 8", "Še premalo jih pobijemo" in tudi naslovna "Ne bom se več drsal na bajerju"). Roatta, Robotti, Roatta, Robotti. Janez Vajkard Valvasor gor, Janez Vajkard Valvasor dol. 

Sledil je manjši plaz razočaranj. Ivan Knez je povsem bledičen in neizrazit. Kralj zamudi prenekatero priložnost, da bi v zgodbo vpeljal kakšno čustvo, ki bi bilo za pol stopničke bolj kompleksno od ošlatavanja v kleti ali prisiljenega ljubosumja do tenenteja. 

Užitek v branju je dostikrat tudi v odkrivanju novih in presenetljivih romanesknih plasti. Tukaj žal ne, ker jih ni. So sicer poskusi, drzni preskoki iz odličnih opisov časa in okolja v nevarne vode zupanovskega Menueta, kar se v nobenem scenariju ne more končati dobro. 

Težko si razložim, kaj natančno je ubilo ta roman, a sumim, da najbrž ambicija. Zelo mi je žal.

Zadnjič sem sedel na kavi s prijateljem. V petih, desetih stavkih mi je povedal družinsko zgodbo o herojinji Antoniji Kucler. Zadelo me je bolj kot tale kresnik. V tem je ta težava.

Jiang Rong: Volčji totem

 

V drugem, morda tretjem razredu osnovne šole smo morali pri pouku slovenščine napisati krajši dvogovor o poljubni živali. S prijateljem Slavkom sva se lotila kobilice. Nepozabni izdelek je imel približno takšen zaključek:

Jaz: "Pa veš, da imajo kobilice ušesa na nogah?"

Slavko: "Ne, neverjetno, tega nisem vedel."

To je bil kratek povzetek Jiang Rongovega Volčjega totema. 

Za neskončno, enolično najedanje o volkovih, anitilopah, nomadih, jurtah in podobnem zagotovo ni dobil azijskega bookerja 2007. Vrhunec zoprnij so nadležno izobraževalni pogovori Chen Zhenom in Bilgeejem, kar kot avtor gornjega bisera zlahka prepoznam kot pametovanje. En tak Sofijin svet, če ne še hujše. Sumim, da je šlo pri izbiri za nagrado prej za to, da so Kitajci predstavljeni kot trapaste, zagovedne ovce. 

Obvoz smer Stef Penney: Nežnost volkov, in to takoj. 

Orlando Figes: Šepetalci: Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji

 

Figes nečemu, kar smo v zgodovinskih učbenikih srečali v obliki nekaj povedi, če sploh, nameni 584 strani. Čisto vsaka je dobro pretehtana ter podprta s stotinami ur pogovorov in raziskovanja. Karkoli me je glodalo vmes, je razjasnjeno sklepni besedi, ki jo je vredno prebrati najprej.

V devetih smiselno povezanih poglavjih nas Figes s pomočjo pričevalcev popelje od konca oktobrske revolucije do sklepnih dejanj pod režimom Brežnjeva. Osebne zgodbe so nore in nepopisne, ves čas pa sem imel vtis, da Figesu ni žal ne časa ne besed, s katerimi poskusa osvetliti vse zorne kote. Zabolijo pitijski stavki: "Njenega očeta so ustrelili leta 1937." Iz družinske zgodovine vem, da takšen stavek ni konec, ampak šele začetek neskončne drame, ki zadeva vse kasnejše generacije.

Odlično branje, a hitro mi je bilo jasno, da Šepetalcev ne morem brati, ne da bi se oziral sam vase in se pomalem izpraševal. 

Priporočam. Kaj je bilo Figesu treba afere na Amazonu leta 2010, pa mi nikoli ne bo jasno.

Lojze Kovačič: Basel

 

Kovačič mi ustreza, Basel pa ne. Saj ne, da to ni "Kovačič", ker je, morda še bolj kot Kristalni čas. Žal je Basel bolj namenjen avtorju samemu, ki bralca za ovratnik vleče za sabo po mestu svojega otroštva, kar kar hitro zapade v utrujajoče, ponavljajoče se vzorce. Sladko-kisla reč, tale Basel.