četrtek, 17. april 2025

Éric Vuillard: Dnevni red

 

Napuh mi je sicer šepetal, da 110 strani zlahka pohrustam pred zajtrkom, ker sem pač vešč bralec, a ni šlo zlahka. Nisem vešč bralec in tale zadeva ni kar enih 110 strani, temveč genialen roman, pri katerem je treba prebrati vsako črko. Vuillard sicer pobere znucano témo Hitlerjevega vzpona na oblast, anšlusa in kar je še teh zadev, in jo prestavi v učinkovito, pretanjeno in ostro zgodbo. Pri tem piše, da jemlje dih. Prizor s Schuschniggom:

"Odločil sem se - prvič v svojem življenju --, da spremenim svojo odločitev," reče Adolf Hitler., kot bi mu storil neprecenljivo uslugo. Mogoče se ob tem celo rahlo nasmehne. Kadar se nasmehnejo gangsterji ali nori blazneži, se jim je težko upreti; človek si želi čim hitreje odpraviti vzrok svoje nesreče, želi si miru. Med dvema postajam moralnega trpinčenja deluje nasmeh neverjetno blagodejno, kot zjasnitev po nevihti.

Brez besed. Vuillard je mojster.

sreda, 16. april 2025

Stanisław Lem: Gospodov glas


Gospodov glas sem poskušal brati kot roman, kar se ni moglo končati drugače kot klavrno. Profesor Hogarth se mi je vseskozi zdel sumljiv, vsevedno preskakovanje iz enega področja znanosti na drugo, od tam pa na filozofijo in še kam dlje, pa me je napsihiralo z dvomom o tem, ali Lem sploh ve, o čem govori. Malo o nevtrinskih emisijah, malo o signalu v "frekvenčnem pasu 57 milijonov eV", malo o "psihozikih", potem pa o "družbenem zedinjevanju", do katerega je priskakljal s termodinamike, stohastičnih izračunov in koincidence. 

Neprebavljiva solata zame, za nekoga drugega pa "knjiga, ki za vselej spremeni bralčev pogled na svet, spozna(va)nje in vrednote." Blagor drugim.

torek, 25. marec 2025

Douglas Smith: Rasputin

 

Smith razkrinkava pravega Rasputina in ga s trona demona postavlja na trdna tla. A če za trenutek pogledam mimo Griške, me preseneti vseobsegajoča zmeda, ki je vladala za časa Nikolaja II. Ves čas, še posebej pa v zadnjih desetih letih, so se vanj vtikali vsi in ni ga bilo, ki mu ne bi solil pameti: duma, cerkev, tisk, Aleksandra, podrepniki, sovražniki, naključni uradniki, policisti, ki so imeli pet minut časa, dvorne dame, Rasputin, črnogorski princesi ... Ni bilo lahko biti Nikolaj II. Dandanašnji so zadeve zgledno urejene in ni vrag, da ne bi rusko carstvo še vedno obstajalo, če bi se Nikolaj II. malce potegnil zase, na kar ga je v svojih nadležnih pismih Aleksandra lepo opozarjala. Odločnost in smisel za pravičnost sodobnega ruskega vladarja sta te dni izredno čislani vrlini, ki ju prepoznajo tudi mnogi Slovenci.

Nikolaj II. si je največ škode naredil sam; Aleksandra je pridno pomagala, pa tudi Rasputin ni bil od muh, še posebej ko se je upravičeno začel počutiti ogroženega. Ne morem mu zameriti. Smithovo delo, četudi na trenutke drobnjakarsko, pomembno osvetli pravo podobo zloglasnega starca in ga v večjem delu, a ne povsem, razbremeni.

Krasno branje, ki se lepo poveže s Figesovo Tragedijo ljudstva.

Jeroen Olyslaegers: Mi

 


Če bi se malo zbral in bral zgolj za odtenek bolj osredotočeno, je čisto možno, da bi ujel vse odtenke in vzročne zveze tega menda mojstrskega romana, tako pa sem se potešil z občasnim zadovoljstvom nad presenetljivim liki in dokaj posrečeno postavitvijo v leto 1976. Pri sladoledu sem pojedel košček korneta, bi rekel. 

petek, 7. marec 2025

Peter Handke: Ponovitev

 


Mislil sem, da bom Handkeja odpravil na kratko, že kar pri idealiziranju naše dežele, ki mu je izredno pri srcu. Ni šlo. 

Jasno je, da je Ponovitev bržkone ponovitev Handkejevega življenja, zahomotana v davne potomce uporniških kraških Kobalov. Malo po malo so mi prirasli k srcu vsi: brat, sestra, oče in še najbolj mati, česar ni zmoglo zatolči niti junakovo zadovoljstvo med čemenjem na jugoslovanskih Jesenicah. 

Hipersenzibilen, sem si nekajkrat zamomljal, ampak na zanimiv način. Handke je zapletena zadeva.

nedelja, 9. februar 2025

Andrej Kurkov: Sive čebele

 

Ljudem, kot je Andrej Kurkov, je treba prisluhniti, preden začnemo na svojih udobnih kavčih teoretizirati o geopolitiki. Rojen je bil leta 1961 v Leningradu, večinoma znanem kot Sankt Peterburg. Star je bil dve leti, ko se je njegova družina preselila v Kijev. Pri sedmih letih je napisal prvo pesem o osamljenosti hrčka, ki sta mu umrla kamerada. Bil je vojaški prevajalec iz japonščine. Predsednik ukrajinskega PEN. Leposlovje piše v ruščini, ostalo pa v ukrajinščini. Ukrajinci ga mogoče kličejo Andrij. Njegov Piknik na ledu me je pustil ledeno hladnega.

Roman Sive čebele, ki je izšel leta 2018, torej po Krimu in pred posebno vojaško operacijo, bi moral biti eden največjih protivojnih romanov vseh časov. Res?

Tri večje težave so pri tem. 

Proza je izredno osnovna, preprosta in s tako omejenim registrom, da bi jo bržkone z malček truda razumel tudi ta oranžni, če bi se kdaj lotil branja. Raven Paasilinne, včasih pa žal še nižje. Morda kvasim nesmisle, a Handke, ki sem ga načel včeraj, zlahka pokaže, kako pišejo virtuozi. Vodolazkin, recimo, če smo že pri Lijani Dejak, je bistveno bolj spreten.

Pobegi v sanje in dolgovezna opisovanja dogajanja v njih so zahrbtno orodje, ki ga znajo le redki pisci izkoristiti, ne da bi jim zadeva eksplodirala v rokah. Kurkovu to zagotovo ni uspelo, in to desetkrat, morda dvajsetkrat.

Največja tegoba pa zna biti razpad sporočila na dva kosa: sivo cono Donbasa ter tragedijo krimskih Tatarov. Vsak del zase nekako deluje, skupaj pa se zdi, da gre za naključno kŕpanko.

Iz neznosnega jamranja zgoraj je razvidno, da me očitno muči dokaj hud primer PMS-a, zato presenečenje: ne morem prehvaliti štimunge Donbasa in od vseh pozabljene vasi Mala Starogradivka, v kateri med peklensko zimo v dveh ulicah živita dva moška. Slika mraza, teme, osamljenosti, tišine, granat, ki padajo naokoli, in gašperčka z žarečim premogom je nepozabna. Bravo, Kurkov!

Sive čebele prinašajo dve močni sporočili in morda je to res eden največjih protivojnih romanov. Zakaj ne bi bil? Kurkov razloži marsikaj, kar nam kavčarjem ne bo nikoli povsem jasno. In hej, tudi Hemingway ni ravno Proust, kajne? 

Ob robu pa še zapis iz opombe o avtorju: "Na njegovo izrecno željo se v prevodu uporablja ukrajinski zapis krajevnih imen." Kot zaslužni profesor ukrajinskega jezika z Univerze Duolingo naivno mislim, da bi Mala Starogradivka morala morda biti Mala Starhorodivka. Se motim?

torek, 4. februar 2025

Ryszard Kapuściński: Ebenovina

 


O Kapuścińskem sem že nekaj trobezljal v zapisu o Imperiju. Vmes nisem postal bistveno pametnejši, kvečjemu obratno.

Ebenovina je malce drugačna, saj ne gre za potopis, pač za navidez skoraj nepovezano poskakovanje iz Etiopije v Ruando, od Tuaregov do Ambijcev, od saharskih neskončnosti do bizarnosti Liberije. Čar je tudi v času - knjiga, prvič izdana leta 1998, se ozre v šestdeseta in sedemdeseta leta in z osupljivo natančnostjo opisuje tudi leto 2025.

Kapuściński prinaša vsaj dve sporočili: Afrika je ohlapen pojem za lenuhe in - predvsem - kako zelo zelo malo vemo o njej. Vsaj jaz.