Arundhati Roy naredi vse prav in vse stoji na svojem mestu, samo zgodba nikakor ne prime, in to je velika težava. Odstop.
Zgornje besedilo ni bogvekaj, zato dodajam še brezplačno izobraževanje: Arundhati Roy in Anuradha Roy nista ena in ista oseba. Izobraževanje rabim predvsem jaz, seveda.
In the Country of Men sem prvič bral pred skoraj dvajsetimi leti. Ostal mi ni niti rahel spomin, kaj šele zapis na slavnem knjižnem blogu, ki je stare vsebine barbarsko izbrisal.
Bral sem torej še enkrat, tokrat pametnejši, lepši, hitrejši, višji, daljnovidnejši, predvsem pa bolj naiven. Hisham Matar me spet ni prepričal.
Če sem si iz romana kaj zapomnil, so bili to globoko doživeti opisi peklenskih libijskih poletij in otroštva, ki ima kajpak senčne plati, o katerih se ne govori. Matarju uspe dobro pričarati tudi brezup spopada z Gadafijevo strahovlado in trenutek, ko se človek kljub vsem prepričanjem zlomi, a poskuša živeti naprej. Suleimanov odnos z materjo je bizaren, a mi ni jasno, ali je v tem skrit kakšen poseben pomen. Žal je statičnost pripovedi kar obremenilna. Brez ženinih spodbud, ki je roman brala hkrati z menoj, se ne bi privlekel do konca. Nič hudega ne bi bilo, če se branja sploh ne bi lotil. Sploh ne.
Če to veste in poznate moškega, ki to ve, ampak je trenutno polno zaposlen z drsanjem po telefonu, imam dobro idejo: ne berite sami, tudi njemu pokrmite Marka Vidojkovića.
Tudi Marko Vidojković je nekdo, ki ima zgodbo in cilj, a ni nič narobe, če se branja lotimo na slepo.
Res vam hvala je najprej zezancija in prijeten poskus razmisleka o Jugoslaviji, ki ne razpade, ampak postane najnaprednejša sila na Zemlji. Vem, najnaprednejša sila smo bili že pred osemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ampak takrat smo bili še otroci in smo verjeli tudi, da je v Velenju pristal neznani leteči predmet. Vidojković si je z idealno Jugoslavijo zadal kar nekaj dela in res mu hvala. Uspelo mu je.
Uspelo mu je tudi v naslednjem sloju, kjer se med idealnim svetom in neko tvorbo zarukanih, umazanih, nacionalističnih državic pojavijo prehodi, skozi katere začnejo padati davno postreljeni ustaši in podobne zadeve. Vidojković tu preide v ostro satiro, pri kateri ni moč zgolj zamahniti z roko.
Slog je sicer funkcionalen in nevznemirljiv, kar je morda škoda, morda pa tudi ne. Na trenutke me zmotil akcijski tempo, a moram priznati, da je bila težava bolj v meni kot v romanu samem.
Dobro čtivo, ki ni za vsakogar.
Včasih res obožujem pisanje. Ne da bi trepnil, lahko recimo zapišem, da sem prebral Dogodek v mestu Gogi, vendar zaradi omejenega referenčnega okvirja težko zapišem karkoli tehtnega. Druga, manj privlačna možnost je, da se preneham skrivati za izrazi, ki jih ne razumem posebej dobro, in priznam, da sem zarukano, neizobraženo govedo, ki v življenju ni prebralo več kot deset dramskih besedil.
Dogodek v mestu Gogi je morebiti ustrezna vstopnica za izgubljene primerke, kot sem jaz. Didaskalije ne puščajo preveč možnosti, da bi misel zatavala, kamor pisec ne bi želel, ugibam pa, da so zaradi njih režiserji ob Grumu razmeroma nesrečni.
Absurd, inercija in tragičnost mesteca Gogi so me kar lepo zadeli in učinkovito prebili led. Naslednji korak bo seveda Ibsen, kaj pa drugega.
Po branju mi je za premlevanje ostala poštena kopica snovi: kaj lahko od Dogodka v mestu Gogi resnično odnese nesrečen najstnik in kako bi današnja družba razcefrala človeka, kot je bil Slavko Grum? Nekako tako, kot je nekdo namignil v govoru 18. julija 1937, si mislim.
"Odločil sem se - prvič v svojem življenju --, da spremenim svojo odločitev," reče Adolf Hitler., kot bi mu storil neprecenljivo uslugo. Mogoče se ob tem celo rahlo nasmehne. Kadar se nasmehnejo gangsterji ali nori blazneži, se jim je težko upreti; človek si želi čim hitreje odpraviti vzrok svoje nesreče, želi si miru. Med dvema postajam moralnega trpinčenja deluje nasmeh neverjetno blagodejno, kot zjasnitev po nevihti.
Brez besed. Vuillard je mojster.
Smith razkrinkava pravega Rasputina in ga s trona demona postavlja na trdna tla. A če za trenutek pogledam mimo Griške, me preseneti vseobsegajoča zmeda, ki je vladala za časa Nikolaja II. Ves čas, še posebej pa v zadnjih desetih letih, so se vanj vtikali vsi in ni ga bilo, ki mu ne bi solil pameti: duma, cerkev, tisk, Aleksandra, podrepniki, sovražniki, naključni uradniki, policisti, ki so imeli pet minut časa, dvorne dame, Rasputin, črnogorski princesi ... Ni bilo lahko biti Nikolaj II. Dandanašnji so zadeve zgledno urejene in ni vrag, da ne bi rusko carstvo še vedno obstajalo, če bi se Nikolaj II. malce potegnil zase, na kar ga je v svojih nadležnih pismih Aleksandra lepo opozarjala. Odločnost in smisel za pravičnost sodobnega ruskega vladarja sta te dni izredno čislani vrlini, ki ju prepoznajo tudi mnogi Slovenci.
Nikolaj II. si je največ škode naredil sam; Aleksandra je pridno pomagala, pa tudi Rasputin ni bil od muh, še posebej ko se je upravičeno začel počutiti ogroženega. Ne morem mu zameriti. Smithovo delo, četudi na trenutke drobnjakarsko, pomembno osvetli pravo podobo zloglasnega starca in ga v večjem delu, a ne povsem, razbremeni.
Krasno branje, ki se lepo poveže s Figesovo Tragedijo ljudstva.
