Zanimivo, Goldsworthy v opombi na koncu knjige najprej omeni Velikega Gatsbyja. Ne rečem, da na prvih petdesetih straneh romana ni obstajala resnična možnost, da bi dobili poklon in sijajno reinkarnacijo Fitzgeraldovega romana. Nasprotno, vstop v zgodbo je razkošen in dobro premišljen, ocena romana pa se zato zvede na preprosto vprašanje: kaj sem pričakoval?
Če bi pričakoval tehnično dovršen izdelek, jezik, ki je sedemnajst stopnic nad žanrom, pretanjeno, zavito zgodbo in rahlo ironijo, bi rekel: Ti bogeca, tole pa je, tole ...
Ker pa sem zagotovo dovolj naiven, da me uvod je uvod ukanil in sem začel resno upati, da gre pri Gorskem za nekaj več, mi razočaranje ni bilo prihranjeno. Zgodba je preprosto tako dominantna, da ne ostane veliko prostora za kaj drugega kot samo še za jezikovno sijajno izvedbo. Osnovna postavitev likov je ponujala odlično možnost, da bi se Nikola iz pasivnega opazovalca prebil med dejavne igralce, a se to ne zgodi. Vse kar dobimo od velike književnosti, je učlovečenje Natalije na koncu, in to je to.
Toliko tega je, kar bi v Gorskem lahko bilo ... Ščepec Radmile Petrović bi morda zadostoval.
Ni komentarjev:
Objavite komentar