Krasznahorkai je že optično kar izziv. Poglavja so monolitni stolpci besedila, po katerih plezamo v enem zamahu, brez polic, na katerih bi se lahko za trenutek oddahnili. Ko so se mi od strahospoštovanja nehala šibiti kolena, sem to počasi začel ceniti. Ozračje romana je sicer turobno, vendar ne manjka obešenjaških šal in pijanske razposajenosti, ki razelektrijo ozračje.
Zgodba leti na krilih skrivnosti, manipulacij in domišljije, ki ji Krasznahorkai pusti prosto pot - in to ravno toliko, da sicer zazijamo od čudenja, a zadevo kljub temu kupimo.
Krasznahorkai navdušuje z marsičim, denimo s Schmidtovko, ki zdaj vznikne kot nedosegljiva fatalka, a se hip zatem pod jarko svetlobo razblini v zamaščeno, izgubljeno revico. Ali pa z do konca zanemarjenim doktorjem, pogreznjenim v svoj naslonjač, kar ni ovira, da nam ne bi prirasel k srcu.
Ni mi žal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar