petek, 27. januar 2017

Chris Bohjalian: Close Your Eyes, Hold Hands

Bral sem zaradi kritik, v katerih sta se cedila med in mleko. Pokukajte v The Washington Post, denimo.

Saj ne rečem, otvoritev je krasna. Iglu, zgrajen iz črnih plastičnih vrečk za smeti, napolnjenih z listjem. Šestnajstletna Emily Shepard je brezdomka. Za vse je kriv jedrski reaktor, ki ga je splet okoliščin vrgel v zrak. Spodobna post-apokaliptična postavitev, četudi so razsežnosti katastrofe dokaj omejene.

A kaj je hotel Bohjalian pravzaprav povedati? Kakšno je lahko življenje najstnice, ki ji odvzamemo vso zaščito družine? Njen odnos do Camerona? Maggie? Reakcija družbe v izrednih razmerah? Iskanje svojega bistva?

Nič od tega, se bojim. Roman je preračunljiv industrijski izdelek, ki klišejsko nagovarja mladostnike, pri tem pa mu štango držijo nekritični mediji. Daleč od Čuda, Krive so zvezde ali One. Stotine kilometrov stran.

Ni komentarjev:

Objava komentarja