Benjamin von Stuckrad-Barre: Panikherz

Bral sem po nasvetu nekoga, ki je slišal od nekoga, da je to sijajen roman, vendar je ta drugi nekdo kasneje začenjal imeti pomisleke o smislu branja, če nisi ravno posvečen v vse podrobnosti nemške pop-scene. Takšna priporočila enostavno obožujem. Zdijo se mi, kot da bi mi poštar za božič prinesel ogromen, težek paket presenečenja. Bolje skoraj ne more biti. Roman sem takoj naročil.

A najprej malce zgodovinskega ozadja. Ko sem še delal na TR/3, sem leta kravžljal živce izredno prijaznemu gospodu v Nemški knjižnici, ki je takrat bila še čitalnica. Večkrat sem mu orisal svoje frustracije z nemško literaturo, v kateri je po mojem izredno težko uživati, če odštejem redke izjeme mladinske književnosti in obvezno branje Johannesa Maria Simmla in Hansa Hellmuta Kirsta pri petnajstih letih. Izredno prijazni gospod je v mukotrpnih prihodnjih srečanjih s polic vlekel vse, od Manna do Cornelie Funke. Skoraj brez izjeme zaman. Uspeh je bil pičel: zmerno všeč sta mi bila zgolj Hessejev Peter Camenzind in Schlinkov Der Vorleser. Trivialno branje, pravzaprav, če takole pogledam iz časovne distance. Izredno prijazni gospod je bil verjetno navdušen, ko mi od leta 2006 Nemška knjižnica naenkrat ni bila več tako zelo pri roki.

Tu vstopi Benjamin von Stuckrad-Barre. Panikherz je zanimiva mešanica Knausgårda, Hornbyja in čisto nič Ellisa. Vsi trije se v romanu pojavijo večkrat.

Nosilni lik je nemški glasbenik Udo Lindenberg, ki BSB-ja obseda od prve do zadnje strani. Citati iz Udovih pesmi so na vsaki drugi strani, glasbenik pa ima pomembno osebno vlogo vse do konca. Pri branju mi ni prav nič pomagalo dejstvo, da za Lindenberga nisem še nikoli slišal. Enako velja za vrsto drugih likov, a vseeno ni šlo za popolno temo: Grönemeyer, Kraftwerk, Gottschalk, Harald Schmidt in podobni so najbrž znani vsakomur, ki ne živi ravno v Potočki zijalki. A to je v bistvu vseeno. Roman je od prve do zadnje črke predvsem BSB-jev egotrip. Neskončen, deloma humoren, deloma duhamoren, a vselej egotrip. Pridejo deli, ki so izredno dobro napisani, že kar na začetku denimo poglavji o obletnici mature in prvem sprejemu na kliniko za odvajanje.

Panikherz je tudi fenomenalen roman o življenju z drogami. BSB povsem brez patetike popiše drobne korake, ki so ga vodili od rekreativnih drog do popolnega razpada življenja. Christiane F. sreča Knausgårda.

Med temi oazami, ki so lahko kar razsežne, pa še vedno leži Kalahari BSB-jevega egotripa, egocentričnosti, fiksacije na Uda, Ellisa, Schmidta. In nenehna ponavljanja v smislu:

Und nun, 16 Jahre, erkennt Bret Easton Ellis mich gottlob wieder, und so lautet seine erste Assoziation und Frage folgerichtig: Where is Walter?

Pa zakaj zaboga? Zakaj moramo vsakih pet sekund zvedeti, da ta-in-ta pozna BSB-ja? Da je BSB na Sunset Boulevardu? Da je BSB nenadkriljiv in neznosno uspešen drogeraški feniks, s katerim se druži sam Udo? BSB, neizčrpna zakladnica Udovih verzov?

Pretežno neznosen roman, ki ga je treba prebrati.

(Dober bralni nasvet, iz srca hvala!)