ponedeljek, 30. januar 2017

Ivan Tavčar: Visoška kronika

Če bi postavil ob bok dve véliki slovenski literarni deli, Desetega brata in Visoško kroniko, mi razlik ne bi bilo treba iskati z lupo. 1866 proti 1919, dvaindvajsetletni Jurčič proti oseminšestdesetletnemu Tavčarju, prvi slovenski roman proti vrhuncu zrelega pisatelja in - zelo v grobem - ljudski roman proti narodnobuditeljskemu izdelku. Različna, a oba odlična.

Pri Visoški kroniki si je najprej treba v glavo vtepsti letnico izida: 1919. Konec prve svetovne vojne, vznik slovenske državnosti, prekinitev nemške in avstrijske prevlade in kar je že teh reči. Še enkrat, leto je 1919 in ne smemo osupniti, ko naletimo na kakšno krepko:
Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo. Da jim goltanec zamašim, te oženim in Tajčarko boš vzel, da ne bo imela nemških otrok.
Bili so drugi časi. Danes je Nemčija z 19 odstotki najpomembnejša slovenska zunanjetrgovinska partnerica, in takšni ukrepi so ne samo nesmiselni, temveč tudi škodljivi.

Tavčar roman zastavi v prepričljivi prvoosebni naraciji Izidorja Khallana, tudi Khallaina, rahlega luzerja, ki pretežni del zgodbe škodi okolici s svojo skrbjo za ugled samega sebe, družine in posestva na Visokem. Z nečimrnostjo in konformizmom vsem zaplete življenje do skoraj tragičnega konca, ki se mu izogne zgolj zaradi kanca sreče in pokore, ki si jo naloži. Sliši se obupno, a ni. Nasprotno!

Zgodovinsko ozadje je fantastično, nit pa napeta kot le kaj. V tok dogodkov v pravem trenutku trenutku vstopajo vznemirljivi liki. Nisem si mogel  pomagati, da ne bi takoj vzljubil Margarete in njene ganljive geste:
Molila je zvitek proti meni, mešala nekaj naših besed ter končala proseče: "Nemi, nemi!"
In potem Agata Schwarzkobler! Od trenutka, ko jo biriči zvlečejo na grad, Visoške kronike nisem mogel več odložiti. Nepozabnih utrinkov s sojenja ne boste mogli nikoli več izbrisati iz spomina.

Ostal sem brez diha. Odličen, večen roman.

(Preberite še, kaj piše Hladnik.)

Ni komentarjev:

Objava komentarja