Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši

Ah, ahhh, ahhhhhh ... Težek, tale zapis. Deset dni se že pretvarjam, da mi pravzaprav ni treba pisati.

Takole: najlažje se mi je skriti za pogovor, ki ga je s Kristianom Novakom imel Delov novinar Lucijan Zalokar (Sobotna priloga, 7. marec 2020).

Pogovarjamo se o letnicah rojstva. Kaj vse je francoski pisatelj Édouard Louis, letnik 1992, že dosegel, česa mi – vodja odnosov z javnostmi na Fabuli Ana Škreblin, hrvaški pisatelj Kristian Novak, novinar jaz – pri tej starosti nismo oziroma ne bomo.

»Ampak vi ste prvi roman napisali pri 26 letih,« rečem Novaku.

»Ja, ampak to je bil šit,« odvrne.

Njegov drugi roman, Črna mati zemla, ni bil šit.

Od romana Črna mati zemla sem iz zadarske knjigarne pobegnil kot vampir ob svitu, ne ozirajoč se na hrvaško sodelavko, ki mi je prisegla, da branja ne bom obžaloval.

Kristian Novak je svojo megauspešnico pokomentiral s ciničnim:

Črna mati zemla je odlična zgodba, ki mi jo je skorajda uspelo uničiti s svojim pisanjem.

Nemogoče je, da po Zalokarjevem intervjuju Novak človeku ne bi prirasel k srcu, častna beseda, nemogoče.

In veličastni ampak iz naslova! Čista desetka. 

Cigan, ampak najlepši ima strukturno vse, kar roman potrebuje, pa še kaj počez. Glasovi pripovedi se trdno prepletajo, junaki se v hipu izrišejo do potankosti, kar sploh ni presenečenje, saj je avtor leto dni raziskoval romske običaje in način življenja. Zgodba odleti preko 568 strani in pristane natanko tam - si predstavljam -, kjer je Novak hotel od vsega začetka. Novak je mojster.

Ampak.

(Ne morem verjeti - res "ampak"!)

Ampak skozi branje se nikakor nisem mogel približati nobenemu izmed junakov. Bilo mi je, kot da jih opazujem skozi predebelo, rahlo zamazano steklo. Bedasto in absurdno, na koncu mi je bila najbolj pri srcu epizodna Fanika.

Izvrsten roman, ki me je pustil hladnega. (Razumete to? Meni namreč ni jasno, kako je to mogoče.)

Stephen King: The Stand

Če vam gre na živce nepovezano česnanje in težko prenašate prebiranje otrobov, bom sporočilo strnil: The Stand se splača prebrati. Želim vam lep dan.

Porajajo se mi rahle slutnje, da se bo zdaj zdaj iz mene usula žlobudra, kar me pravzaprav ne čudi. The Stand je namreč eden izmed romanov, ki so me najbolj zaznamovali kot bralca. 

Gre za vrsto zanimivih pojavljanj Tadeja Zupančiča, pri čemer dotični gospod ni ravno oseba, na katero bi se spomnil vsakih pet let. Zupančiča je konec maja zbezala na plano Irena Štaudohar v pogovoru za Delo. Ko ga je spraševala o dostopnosti knjig in branju v času korone, je odvrnil:

Bolj me je presenetilo, ko sem poskusil sestaviti seznam knjig, ki sem jih v resnici prebral, je bil ta zelo uboren: res končal sem samo dva krajša pamfleta o britanski stanovanjski politiki oziroma investitorsko-industrijskem kompleksu, ki jo obvladuje, vse druge knjige so trenutno še v različnih fazah neprebranosti. Kot da ne bi imel kondicije za branje, čeprav sem pričakoval, da mi je ne bo zmanjkalo. Hecno.

Zupančič je do pičice natanko opisal stanje stvari. The Stand sem glodal štiri, morda pet tednov, kar je smešno. Pred tem sem se mučil z Ameriško pastoralo, o kateri še ni zapisa, ker ne vem, ali se bom k branju še vrnil. To je bilo to, kar zadeva branje v času korone. 

Konec srednje šole in v prvem letniku faksa je bila krivulja moje kronične pametnosti in domnevne aristotelovske široke razgledanosti na blazno visokih vrednostih, potem pa se je začel strm padec, ki se ni zaustavil do današnjih dni. Leta 1989 smo univerzalni intelektualci mojega bednega kalibra brali Časopis za kritiko znanosti, Novo revijo, Naše razglede in pogojno Teleks, v katerem so blesteli mladi upi Marko Crnkovič, Luka Novak in Tadej Zupančič. Mladci so z veseljem kontrirali zaprašenim literarnim uglednežem in izzivali z umeščanjem pop-literature ob bok kakšnemu Iskanju izgubljenega časa. Stephen King je bil karseda primeren vzvod za draženje razjarjenih eminenc in nabiranje lahkih točk. Vsi štirje (kdo, zaboga, je bil četrti? Marcel?) so dobili status božanstev, kar je dobilo svoj vrhunec v članku, kjer je nekdo opeval vse od prijaznosti Tadeja Zupančiča do njegovega nahrbtnika z medvedkom. Šlo je za ogromne količine megle, a tudi za prepotrebne spremembe pri splošnem zaznavanju kulture in njenega polja. 

The Stand je bil eden izmed prvih romanov, ki sem jih prebral v angleškem jeziku. King je King, ampak že pred tridesetimi leti mi je bilo jasno, da The Stand bistveno odstopa od ostalih Kingovih izdelkov, recimo od The Tommyknockers, The Dark Half, Christine, Pet Sematary ali It. The Stand se mi je nekdaj pravzaprav zdel tako dober, da sem ga redno uvrščal med top 20, kar sedaj, po četrtem, petem branju preklicujem. A vendar: kako ta roman useka! King v hipu zradira večino človeštva in pusti nekaj preživelih, ki so orisani več kot spodobno. Zgodbe glavnih likov izredno dobro preplete in jih pelje do konca, ki je - seveda - mistična grozljivka. Zanimivo, tudi temni antagonist je opisan povsem nepristransko, za kar dajem Kingu deset točk od desetih. Danes zrelejši, a ne nujno boljši bralec v poljubno raztegljivih srednjih letih pa odvzemam nekaj točk za like, ki nenadoma izginejo ali pa se izkažejo za nepotrebne, pa tudi za mestoma nadležno razvlečenost zgodbe. A ne razumite me narobe, The Stand kot mainstream zlahka izpraši hlače marsikateremu resnejšemu literarnemu imenu.

Hvala Tadeju Zupančiču.

Hannah Arendt: Eichmann in Jerusalem

Leta 1963 je Hannah Arendt s knjigo Eichmann v Jeruzalemu dregnila v sršenje gnezdo, in besnenje različnih mnenj se do danes ni umirilo. Leposlovni pretresi, denimo Satanski stihi, Lolita, Varuh v rži, Gospodar muh in Ameriški psiho, Arendtovi ne sežejo niti do gležnjev.

Ne bom poskušal biti pameten, ker lahko mimogrede preberete predgovor, avtoričin zaključek in tehtne članke na vseh koncih sveta. Iz čisto osebnega zornega kota me je najbolj pretresla - ne pa tudi presenetila - očitna podstat o plehkosti zla. Eichmann, zvest, slabo izobražen in dejansko zarukan omejenec, je bil vodja oddelka IV-B-4. Nad njim so krožile nacistične megazvezde, kot so bili denimo Heydrich, Himmler, Göring, Bormann, Kaltenbrunner, Frank in veliki sin slovenskega očeta Odilo Globočnik. Eichmann kot drugoligaški apartčik denimo ni igral bistvene vloge na konferenci Wannsee, a je s svojim trdim delom poskrbel, da je holokavst tekel karseda gladko. Njegovo pomanjkanje samopremisleka je preprosto grozljivo. Ko je Arendtova svetu naslikala podobo nepomembneža, ki se je zgolj trudil po najboljših močeh, in omogočil smrt milijonov, ji tega ljudje, pričakujoč podobo poosebljenega zla, niso nikoli odpustili.

Odpustili ji niso niti domnevnega zaničevanja vzhodnih Judov in načina, kako je izpostavila vlogo judovskih svetov, katerih naloga je bila, da so izseljevanja ("evakuacije"!) potekala brez nepotrebnih uporov.

Knjigo sem bral na več ravneh, kot oris zločinov in samega sojenja, kot deloma dokumentarno pričevanje o delovanju nacističnega sistema, pri čemer sem moral zamižati ob nekaterih netočnostih (Heydrichov judovski izvor in podobno), predvsem pa kot zapis o tanki črti med človečnostjo in zlom.

Temeljno delo, vsaj zame, ostaja Reesov Auschwitz: The New History.

P. S. Eichmann je bil obsojen tudi za izselitev 14.000 Slovencev iz Jugoslavije.

Jack Fairweather: The Volunteer

Costa 2019, in to za biografijo. Aha.

Resničnost večinoma zlahka preseže tudi najbolj podivjano domišljijo. Predstavljajte si tole: nor pisatelj se navleče na idejo o romanu, v katerem idealist zapusti družino, da bi se dal prostovoljno zapreti v Auschwitz, kjer bo pokušal organizirati uporniško gibanje. Trajektorija, po kateri bi odletel iz urednikove pisarne, bi bila srhljiva.

Witold Pilecki, častnik poražene poljske vojske, se je prvo leto vojne povezoval s člani raztreščenega odporniškega gibanja, julija 1940 pa se mu je, ujetemu v dokaj zapletenih razmerjih moči, ponudila "možnost", da se pusti ujeti in odpeljati v Auschwitz. Fairweather iz drobcev, ki jih ponujajo arhivi in redke preživele priče, sestavi zgodbo nejevere in obupa pri pogledu na dogajanje v uničevalnem taborišču, ki ji je dodal izjemno sliko moralnih dvomov vseh udeležencev. Navdušen sem bil tudi nad predstavitvijo sveta izven pekla, pri poljski vladi v izgnanstvu, nemočjo zaveznikov, RAF-a in vseh ostalih.

Če bi knjigo prebrali in dojeli vsi udeleženci tradicionalnega slovenskega diskurza o tabelih in tardečih, bi v deželi zavladala osramočena tišina.

Mimogrede pripominjam še, da vas naj ne preseneti nenadni konec knjige na 66 % - preostanek so kajpak navedbe virov. No, jaz sem ostal kot kapelj na suhem.

Isabel Allende: Ripper

Nikakor se nisem mogel lotiti pisanja o Ripperju.

Knjige nisem dokončal, ustavilo se mi je na četrtini. Roman je odlično uspavalo, bi lahko rekel, a bi bilo to presneto poenostavljeno.

V tridesetih letih občasnega srečevanja s čilsko pisateljico sem se naučil, da obvlada tehniko pisanja, zlahka najde tematiko, da se loti česarkoli od fantazijskih tem do samorefleksije, predvsem pa da mi njeni romani niso nikoli prav posebej ustrezali. V vsaki disciplini, v kateri se je pomerila, je bila dobra, a daleč od zmagovalnih stopničk.

Ripper je točno takšen: liki, ki se na prvi, drugi in tretji pogled zdijo zanimivi, a so v resnici nekoristne voščene lutke; prepolno bizarnosti, ki bi podžgale marsikateri drugi roman, tukaj pa so odložene kot prasketajoči kamini na zaslonih s tekočimi kristali. Vse je, a ničesar ni - Isabel Allende.

Marie Kondo: The Life-Changing Magic of Tidying Up

Na izviru vesoljne modrosti, 9GAG-u, so kar nekaj časa krožili memi, kot je tale:

Potreboval sem tisto svoje običajno leto, da mi je potegnilo, kdo je na sliki in kaj počne. Skratka, Marie Kondo.

V družini sem znan kot okrutnež, ki mu je odmetavanje krame v užitek in ki mu ni težko v hišo prinesti nove reči, pri tem pa za kazen izbrati ene izmed starih ter poskrbeti, da se znajde pri nekom, ki jo potrebuje, ali pa v krožnem gospodarstvu. To mi je vselej priskrbelo iskrico zadovoljstva. Na mizi v svoji domači pisarni imam v tem trenutku: notesnik na priklopni postaji, dva velika zaslona, podlogo za miško in miško na njej, dve modrozobni slušalki, zvočnik za konferenčne klice, kockico z listki post-it, blok za zapiske, kemični svinčnik in podstavek za kozarec. Trinajst stvari. Zakaj bi takšen idealen angelček moral brati priročnik za samopomoč? To je zanimalo tudi mene.

Sumničav sem bil kot hudir. Zahvaljevanje stvarem za vse, kar so naredile za nas; pozdravljanje doma; hujšanje in radiatorčki na trebuhu za najbolj zavzete pospravljavce; na koncu seveda nebeška sreča, če sledimo vsem navodilom vsevedne Marie Kondo - kar težko sem to prebavljal.

Počasi mi je branje prešlo v užitek; vmes sem vstal in se lotil predala "razno", ki ga imamo vsi, kajne, in ga prečistil do dna. Potem je sledil spopad s predali v delovni sobi, papirji, računi, navodili za uporabo, garancijskimi listi ... Knjižna omara jo je kar dobro odnesla, vsaj glede na Marie Kondo, ki preživi s tridesetimi knjigami. S polic je izginilo 250 knjig, ki so bile tam brez zveze. Počutil sem se kot škof Tomaž Hren.

Dogajanje v garderobni sobi je bilo šokantno. Avtorica v knjigi nekaj naklada o zlaganju oblačil, kar sem dojel kot uspavalno brenčanje. Najbolje je pogledati posnetek na youtubu. Majice, puloverji, hlače - vse se zlaga na polovico, potem pa na tretjine, tako da stojijo pokonci, ko jih zlagamo. Metoda je prikladna za visoke predale, tudi za izvlečne police, bolj slaba pa je za navadne. Cunje, ki so zasedale šest izvlečnih polic, sedaj zavzemajo samo še tri in pol, preglednost pa je popolna. Pogled v predal s perilom in nogavicami me še danes pretrese, ker je kičasto urejen, pa je bil že prej kot iz škatlice.

Marie Kondo je pametna gospa. Čaka me še druga polovica dela. 

Herman Koch: Večerja

Knjigo je najlepše brati, če o njej ne veš ničesar.

Preskočite besede na ovitku, tale blog, vse ostalo na internetu, odprite Kochovo Večerjo in berite. Po nekaj deset straneh se vam bo zdelo, da vam na prsih sedi Bulgakovov maček in da ne morete dihati.

Koch odpira mnoga moralna vprašanja. Odličen roman.