Jonathan Franzen: Purity

Če bi Franzen napisal Purity pred Popravki in Svobodo, bi bil prikrajšan za užitek v dveh sijajnih romanih.

Purity je drugoligaški izdelek, poravnan tam nekje s Strong Motion in The Twenty-Seventh City. Franzenu ne morem očitati, da mu manjka duhovitosti in da mu lok zgodbe uide iz rok, sploh ne. Zamerim pa mu občasno razvlečenost, več kot očitno spogledovanje z veliko témo ranga Julian Assange in vmesne dele, recimo prvega z Andreasom, ki so izrazito pod drugo ligo.

Če nimate OCD-ja in niste preprosto primorani prebrati vsega, kar napiše Franzen, si lahko branje tega nesrečnega romana prihranite.

Bookerja 2015 dobi Marlon James

Letošnjega bookerja dobi Marlon James za A Brief History of Seven Killings, "epski roman na 686 straneh s 75 osebami in glasovi". Sliši se srhljivo, a dobra novica je vendarle, da ni zmagala Yanagihara. 

Hanya Yanagihara: A Little Life

Moji kriki navdušenja v prvi tretjini Yanagiharinega romana o štirih prijateljih niso bili redki. Svojo okolico sem moril s citati in primerjavami s Franzenom. Pobrskal sem celo za podatki o meni neznani avtorici in prebral njen intervju.

Yanagihara se klesanja osebnostnih profilov Willema, Malcolma, JB-ja in Juda loti počasi in z guštom. Nestrpnega bralca bo v hipu odpihnilo, potrpežljivemu pa bo branje nudilo obilo užitkov. Na začetku.

Os zgodbe se kaj kmalu začne vrteti zgolj okoli Juda, trije, še posebej JB in Malcolm, pa postanejo rahlo zapostavljeni planeti, katerih edini cilj je vrtenje okoli osrednjega lika. Več kot obrobneža, ki ne spada mednje:

He had been the first to arrive in their room, and when the second boy came in  it had been Malcolm - with his parents and suitcases and books and speakers and television and phones and computers and refrigerator and flotillas of digital gadgetry, he had felt the first sensations of sickening fear, and then anger, directed irrationally at Ana: How could she let him believe he might be equipped to do this? Who could he say he was? Why had she never told him exactly how poor, how ugly, what a scrap of bloodied, muddied cloth, his life really was? Why had she let him believe he might belong here?

Roman je strašljiv v grozljivih podrobnostih, a to sploh ni njegova težava. Težava je v Judovi inertnosti in neverjetni vztrajnosti prijateljev, ki ga podpirajo zdaj tu, zdaj tam. Zgodba zategadelj popolnoma zastane in zvodeni.

Yanagihara bo letos verjetno pobrala bookerja, kar bo še en izmed veličastnih mimosunov.

Objavljen je ožji izbor nominirancev za bookerja

Objavljen je ožji izbor nominirancev za bookerja:

1. Marlon James (Jamaica) - A Brief History of Seven Killings (Oneworld Publications)
2. Tom McCarthy (UK) - Satin Island (Jonathan Cape)
3. Chigozie Obioma (Nigeria) - The Fishermen (ONE, Pushkin Press)
4. Sunjeev Sahota (UK) - The Year of the Runaways (Picador)
5. Anne Tyler (US) - A Spool of Blue Thread (Chatto & Windus)
6. Hanya Yanagihara (US) - A Little Life (Picador)

Eden izmed žirantov je stokal o težkih temah, ki so ostale v ožjem krogu.

Če gre vse v smeri Yanagiharine A Little Life (prebral, a se izogibam pisanja o njej), nam ne bo lahko. Morda tudi zato raje berem Franzenovo Purity.

Kurt Vonnegut: Klavnica 5

Če bi moral na hitro tvoriti krajši stavek o Vonnegutu, bi občinstvo slišalo obilo nerazumljivega momljanja in besedno zvezo znanstvena fantastika.

Klavnico pet sem bral v prevodu Branka Gradišnika, kar je dodalo svojevrstno, nemara nepotrebno dimenzijo. Všeč mi je njegovo stremenje po slovenjenju ("nalepnica"), malce sem zavijal z očmi pri "Božiču" in "Dresdena", božje pa me je vrglo pri "kseroksiranju". Gradišnik je vsekakor car, a povsem drugačen kot njegov oče, ki je bil car carjev.

Tudi Vonnegut je car, seveda. Kako odpre igro v prvem poglavju! Poglavje sploh ni poglavje, ampak avtorjeva opomba ali kvečjemu uvod - ampak ne, začne se z "Ena". Več kot sijajno.

Potem "Dve".

Čujte:

 Billy Pilgrim se je iztaknil iz časa.

In se je res. Billy Pilgrim preskakuje v času in prostoru, kar Vonnegutu pomaga, da počasi pride do obljubljene teme: do nepotrebnega, spornega bombardiranja Dresdna. Na poti do tja Billy skaklja od rojstva do poroke, od živinskih vagonov do planeta Tralfamadora, ves čas s stoičnim tako gre to.

Veličasten roman s sijajno strukturo.

P. S. Roman je nastal leta 1969 kot osebna refleksija. O dejanskih razsežnostih bombardiranja Dresdna si morda velja prebrati članek v Der Spieglu. Pa ne, da bi različne številke kakorkoli izničile nesmiselnost morije.

Anuradha Roy: Sleeping on Jupiter

Royeva začne s pravo eksplozijo: mali Nomiti paravojaške enote ubijejo očeta, zato z materjo v dih jemajočem tempu pobegneta. Sledi sirotišnica, ki je pod okriljem sumljivega guruja, in vse, kar sodi zraven.

Dvajset let kasneje je Nomita skupaj s tremi starimi tetkami na vlaku proti mestu Jarmuli. Kar bi moralo slediti, je učinkovit obračun s preteklostjo, a ga ni.

Izredno redko se vprašam, kaj bi storil, če bi mi knjiga, ki jo berem, prišla v roke kot uredniku. Niti rahlo se mi ne sanja, kaj natančno urednik počne, ampak v primeru Sleeping on Jupiter mi je bilo zelo hitro jasno, da bi kot urednik skrpucalo vsekakor zalučal v koš. Booker gor ali dol.

Proza je sicer znosna, a nič posebnega; bolj boli neverjeten razvoj dogodkov, ki pri skoraj 1,3 milijarde prebivalcev v Indiji pripelje na isto mesto neznance, ki so na tak ali drugačen način povezani med sabo.

Da niti ne začnem z obžalovanja vredno osladnostjo:

The ocean was inside him, the impersonal immensity of it. It had frozen solid, it had exploded into a thousand icy pieces and each individual shard pierced him, made him cry out aloud.

Beden roman, muha enodnevnica, ki se ji velja izogniti.

Gavin Extence: The Universe versus Alex Woods

The Universe versus Alex Woods bi lahko bil povsem berljiv roman, pa ni.

Ko se je sedemnajstletni Alex pojavil na meji v avtomobilu, v katerem je bilo tudi nekaj marihuane in žara s pepelom, so me sicer preplavili občutki že videnega, a v čisto dobrem smislu. Zgodba lepo motovili okoli nesreče, ki je Alexa dobesedno zadela, in to skozi streho hiše, potem pa preide na nekaj klasičnih angleških žanrskih likov, med katerimi sta ekscentrična mati in kajpak starejša goth smrklja.

Zamerim prepogoste izpade, kot je tale:

"The Odyssey's a very old Greek story by a very old Greek man called Homer. And in The Odyssey there are these very beautiful women called sirens who live on an island in the Mediterranean and cause shipwrecks. They sing an enchanting song which lures sailors to their doom."

"Oh," I said.

"Oh." Točno to. "Oh."

Poučevanje se nadaljuje zdaj o filozofiji, potem o homeopatiji, kar zoprno povleče na flancanje izpred dveh desetletij, ki se mu reče Zofijin svet.

Tik pred koncem sem zbesnel in se predal, a s sklepom, da se zaradi dobrih referenc lotim Vonnegutove Klavnice 5.