Terézia Mora: Vsak dan

Morin Vsak dan lahko okronam kot knjigo, ki je z mano prepotovala največ: osem poletov in eno daljšo vožnjo, tam okoli 37.000 kilometrov, a branja kljub omejeni zabavi ekonomskega razreda nisem dokončal. Napaka, škoda, karkoli že. Tako pač je.

Maxine Hong Kingston: Bojevnica

Bojevnica je eden izmed tistih romanov, ki jih nekako prebereš, ker v vsakem trenutku ponujajo vsaj trohico zanimivega, pa četudi jo je iskati v stepi misticizma. Nisem zehal, nisem trpel, nisem užival. Ne vem pa, ali je v tem smisel branja. Upam, da ne.

Arno Geiger: Dobro se imamo

Ko poskušam dva tedna po končanem branju zajeti srž Geigerjevega romana, me spreletavajo prijetni spomini, a nič posebej določnega. Če po spominu brskam še malo dlje, se spomnim smiselnih prehodov med različnimi časi in generacijami, zapletenih likov, od katerih se mi je najbolj priljubila Ingrid, najmanj pa sem razumel Philippa, drobcev, ki osvetlijo avstrijsko zgodovino dvajsetega stoletja, še najbolj pa dveh smrti in pol, pri čemer je polovička Richardovo izginjanje v demenco. Res, prijeten roman, ki ga kvarijo manjše Literine šlamparije ("Graz" in podobno).

Jon Fosse: Melanholija I

Butasto se mi zdi, da pri tako nenavadnem naslovu, kot je Melanholija I, v Bogatajevi spremni besedi ni niti enkrat omenjen Albrecht Dürer. Povsem nepotreben spodrsljaj, ki bi - če ne drugega - manj pazljivemu bralcu nemara prihranil iskanje drugega dela, Melanholije II. Dürer bi se lepo navezal na notranje precepe, prebliske svetlobe, neprimerno ljubezen do mlade Helene, vse bolj zaslepljujočo duševno bolezen in tragično usodo slikarja Larsa Herteviga.

Triptih, premišljeno postavljen v tri različne čase in tri presenetljive zorne kote, je razmeroma težko, a ne povsem zoprno branje, pri katerem sem se na začetku ujel v močne vrtince obsesivnega ponavljanja in vračanja na izhodišče. Da sem preživel do konca, sem se moral prepričati, da repeticije niso pomembne za zgodbo, temveč samo za odslikavanje občutij, in da zategadelj ni večje škode, če kakšen del samo površno preletim. Melanholija I je zanimiv, dognan roman, ki ga bo težko pozabiti.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Bratje Karamazovi

Ne zmorem, nikakor ne zmorem.

Bal sem se poplave likov, ki bi mi zagrenila branje, ampak sploh ni hudo: trije bratje, tri ženske, nekaj spremljevalne ekipe, vsak s štirimi, petimi imeni in izpeljankami - ni pretirane gneče. Junaki imajo kompleksne osebnosti, obnašajo se nepredvidljivo, pripoved pa spremljajo prijetni zasuki in zanimiva pojasnjevanja družbenih fenomenov, denimo starčevstva.

A kaj ko me je že daleč v drugem delu začel grabiti dolgčas in sem se skozi roman vlekel brez zanimanja za karkoli. Branje sem odložil na štiristoti strani. Veliko prepozno.

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

No, in smo tu: roman, o katerem vedo vsi vse že od lani in ki se edini lahko pomeri z razvpitim Vojnovićevim Čefurji raus.

Priznam, pred branjem sem si pustil odprta vrata za pobeg. Če bi šlo za neznosno zanič izdelek, bi iz spoštovanja do avtoričine osebne zgodbe in občudovanja njenega prisrčnega pristopa v javnih občilih vse skupaj pometel pod preprogo, utihnil in se žrl na samem.

Tukaj je torej moj zapis, kar je verjetno dovolj povedno že samo po sebi.

Preprosta, rahlo niansirana proza, kratki odstavki, učinkovita raba pisem, pridih nostalgije, predvsem pa iskrena, čustvena izpoved - popolna kombinacija. Moral bi imeti kamnito srce, da me občasno ne bi zlomilo.

Bronja Žakelj je na slovensko knjižno sceno stopila skozi velika vrata in z ogromnim literarnim, moralnim ter emotivnim kapitalom. Vprašanje ni, ali je Belo se pere na devetdeset dober roman, ker enostavno in preprosto je; vprašanje je, kaj bo avtoričin naslednji korak. Pred to njeno odločitvijo malce vztrepetam.

Andrei Makine: Francoski testament

Od začetka Francoskega testamenta pa skoraj tja do zadnje četrtine sem cvilil od ugodja kot majhno prase v svežem blatu, se vračal na začetke odlomkov in poskušal Makinove izpiljene, čustveno nabite stavke ne samo še enkrat prebrati, pač pa tudi vdihniti in otipati. Proust, ki ga avtor nekajkrat omeni, je tukaj krepko na delu, ampak seveda zgolj kot podton celotni pripovedi.

Charlotte, avtorjeva babica, je brezhibna, veličastna junakinja, nekje daleč za njo je Paška, moj skriti favorit, čez vse pa je pripovedovalec, ki se proti koncu razkrije kot nadut smrkavec in s svojim pokroviteljskim odnosom rahlo pokvari izvrstne sestavine.

Priporočam.