Seznam nominirancev za bookerja 2017

1. 4 3 2 1, Paul Auster (US) (Faber & Faber)
2. Days Without End, Sebastian Barry (Ireland) (Faber & Faber)
3. History of Wolves,  Emily Fridlund (US) (Weidenfeld & Nicolson)
4. Exit West, Mohsin Hamid (Pakistan-UK) (Hamish Hamilton)
5. Solar Bones, Mike McCormack (Ireland) (Canongate)
6. Reservoir 13, Jon McGregor (UK) (4th Estate)
7. Elmet, Fiona Mozley (UK) (JM Originals)
8. The Ministry Of Utmost Happiness, Arundhati Roy (India) (Hamish Hamilton)
9. Lincoln in the Bardo, George Saunders (US) (Bloomsbury Publishing)
10. Home Fire, Kamila Shamsie (UK-Pakistan) (Bloomsbury Circus)
11. Autumn, Ali Smith (UK) (Hamish Hamilton)
12. Swing Time, Zadie Smith (UK) (Hamish Hamilton)
13. The Underground Railroad, Colson Whitehead (US) (Fleet)

Letos se mi je kar zavrtelo, ko sem odprl seznam nominirancev in na njem zagledal Whiteheada, Barryja, Arundhati Roy, obe Smithovi in McCormacka. Fuj, kakšen izbor. 

Po tridesetih letih branja bookerjevcev se le s težavo spravljam k branju. Začel bom z avtorji, ki jih ne poznam in do njih še nimam odpora. 

Zmagati pa zna - itak - The Underground Railroad, okoli katere že mesece hodim kot mačka okoli vrele, rahlo pokvarjene kaše. Po krivici, domnevam, ampak tako pač je.

Charles Bukowski: Špeh na kruhu

Vsaj trideset let je, kar sem zadnjič bral Bukowskega, če ne še več, in stari norec je še vedno enak, kot je bil: brutalen, neposreden, prvinski, egocentričen bolj kot naš kralj instagrama, zajedljiv in pretežno omamljen.

Špeh na kruhu je na pol avtobiografska pripoved, pri kateri mi večino časa ni bilo jasno, kaj vse si je stari umišljal in kaj si je zgolj želel, da bi se zgodilo. A nič ne de, Bukowski je že z naslovom napovedal, da se bo malce norčeval, morda iz Salingerja, morda iz koga drugega. In to je točno tako, kot mora biti. Solidna osem od deset, kot vedno.

Ivana Simić Bodrožić: Hotel Zagorje

Roman Rupa je bil obupen udarec mimo, Hotel Zagorje pa je rahlo boljši, morda zaradi dokaj prepričljive avtobiografske naracije. Zgodba sicer ni bog ve kaj, a Bodrožićevi izredno dobro uspe orisati ozadje družine, ki v vukovarski moriji izgubi očeta in pristane na plečih države. Odraščanje v prenatrpani, zanikrni sobici in rahlo upanje na lepšo prihodnost so temelji, zaradi katerih se roman ne sesuje.

Bodrožičeva spet nekajkrat hodi po tankem ledu, denimo z ihtavo pripovedjo v enem dihu tik pred koncem, a vseeno zvozi.

Skorajda vredno branja, a nikakor za tiste, ki vam je dovolj dobra zgolj popolnost.

David Benioff: 25. ura

Eden izmed tistih romanov, ki jih ne opaziš. Spike Lee gor ali dol.

Monty, Slattery in Jakob preživljajo zadnji dan, preden bo problematični lepotec Monty Brogan za sedem let odkorakal v zapor. Izpiljeni liki, posajeni v newyorško kakofonijo, in njihove presenetljive zgodbe se postavijo v pripovedno zaporedje, ki mi ni pustilo, da bi knjigo odložil.

Vsekakor eden izmed boljših romanov tega leta.

(Mimogrede, David Benioff je sin Stephena Friedmana, bivšega direktorja Goldman Sachsa.)

Ivica Prtenjača: Brdo

Ivica Prtenjača je letnik 1969, rojen na Reki. Če iz imena sklepate, da gre za krhkega, zafrustriranega špeglarja, se vam splača poguglati njegove fotografije. Dela že od svojega petnajstega leta, in sicer kot odčitovalec vodomerov, inkasant za plin, dostavljavec sladoleda, skladiščnik, gradbinec, galerist, serviser gasilnih aparatov, prodajalec, knjigarnar, vodja marketinga in predstavnik za stike z javnostmi.

Dva izmed teh poklicev se udejanjita v zagrebškem liku, ki se umakne na vrh otoka. Ideja otoka je med pisci in tistimi, ki si to želijo biti, vsaj tako mamljiva, kot je bil menedžerski prevzem za slovensko gospodarsko smetano pred dvema desetletjema. Zdi se čudovit, a te na koncu prejkone ubije.

Zgodba je v osnovi dobra: samota, čudaštvo, vse naokoli turisti, življenje z ostarelim oslom, nekaj zanimivih lokalcev, introspekcija, take reči. Malce sem škrtal z zobmi:

Visoko si sam. Ljudi su daleko od tebe i nitko, ali nitko od tebe ništa ne očekuje. Možeš ostati nepomičan danima. Možeš ovdje oboljeti, umrijeti. Nikome ništa ne duguješ. Smiri se i pokreni ruku koju osjećaš slabijom. Tek onda sve ostalo.

Izvzemši patetiko, je Brdo lepo zaokrožen roman.

Ivana Bodrožić: Rupa

Bodrožićeva je kanila napisati roman o politični in kriminalni gnilobi povojne Hrvaške, kjer so ločnice med Srbi in Hrvati zgolj prikladno orodje obeh političnih oligarhij, da lahko nadaljujejo s svojimi igricami v kalnem.

Naložila si je preveč: že uvodna slika s hrvaško profesorico Kristino, ki se zaplete s srbskim dijakom, bi zahtevala bolj premišljen pristop, ko pa se v zgodbo vpletejo še niti novinarke Nore in polovice zakotnega mesteca ter se zgodi prva smrt, roman v hipu in povsem brez gracioznosti potone.

Če je v članku na tportal.hr utemeljenih pet odstotkov očitkov, gre za pisateljsko katastrofo.

O Rupi bi težko našel lepo besedo.

Damir Karakaš: Sjećanje šume

Itak. Avto je bil naložen do vrha, v njem vsaj štirideset knjig, od tega zagotovo deset od tamale, čez teden dni pa javkanje, da ji zmanjkuje čtiva.

Ideja, da med obiskom Zadra zaviješ v eno izmed knjigarn in povprašaš po kakšni slovenski knjigi, se morda zdi idiotska, ampak ne: imeli so dva Coelha, izdana pri založbi VBZ. Častna beseda.

Med postavanjem med policami me je presekala misel, da je minilo že deset let, odkar sem bral takratne hrvaške literarne zvezde. Ah, Vedrana Rudan, Renato Baretić, Dubravka Ugrešić, Ante Tomić, Boris Dežulović!

Sposobna prodajalka me je zasula s predlogi, ob ravno pravem času zavila oči nad Rudanko in Coelhom, mi prodala štiri knjige in zahtevala, da pridem naslednje leto povedat, kako je šlo branje. Tako se to dela.

Sjećanje šume je bil zadetek v polno v prvi minuti. Poezija. Že naslovi poglavij so umetnine: Nešto na kotačima, Atomska bomba spava, Žene koje gaze po kupusu, Upute za klanje svinja, Kuda ide voda, Krave kao baloni ... Karakaš piše o odraščanju za devetimi gorami, strahovih in hrepenenjih, starših, ki so, kakršni so, o življenju in smrti. Bereš in moliš, da ne bi minilo.

Karakaš je mojster.