Rudi Podržaj: Simonove priče

Dvanajst prvoosebnih zgodb, ki se vrtijo okrog Simona, je kar precej nad slovensko literarno sivino. Pripovedovalci znajo tudi rahlo presenetiti, a ne dovolj, da bi zatrli počasi rastočo nestrpnost do osrednjega lika in omejenosti dimenzij, v katerih se roman dogaja.

Po nekaj izpovedih sem naredil obvoz. Upam, da ne po krivici.

(Hermiona je rahlo drugačnega mnenja.)

Ismail Kadare: Palača sanj

V Ismaila Kadareja so večkrat vrtali z vprašanji, zakaj je v Veliki zimi opisoval Enverja Hoxho z izrazito naklonjenostjo. "To je bila cena za svobodo," je dejal in pripomnil, da nikoli ni bil oporečnik, ker to v Albaniji ni bila možnost, s katero bi se lahko izognil strelskemu vodu.

Hoxha je končno škripnil šele leta 1985, zato je Kadare s Palačo sanj leta 1981 hodil po izredno tanki črti. Spremna beseda pravi, da to ni prav, a bom vseeno rekel: kafkovska postavitev Ebu Qerima proti nedoumljivim razsežnostim Tabir seraja v čas ob koncu Osmanskega cesarstva se nam dandanašnji zdi povsem varna, v norem albanskem absolutizmu pa je bila to več kot predrzna poteza. Presenečen sem, da Kadare zaradi tega ni resno nasrkal.

Izvzemši družbenokritično razsežnost, me roman z izsušeno govorico, naivno zgodbo in popolnoma determiniranim likom ni prepričal.

Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je

Roman o staranju, sprejemanju smrti, introvertiranosti, osamljenosti in življenjih, ki jih ne ugledamo, četudi se odvijajo tik ob nas, ves čas brenka na prave strune. Brezhibno. Priporočam.

Günter Grass: Pločevinasti boben

Biseri se mi včasih valjajo pred nosom, pa jih ne vidim.

Sem iz generacije, ki se je trapasto hehetala in drezala s komolci ob Schlöndorffovem filmu, pri tem pa ostala slepa za veličino romana. Morda tudi zato, ker se branja nismo nikoli lotili.

Poglejte:

Moja Babica Anna Bronski je nekega poznega oktobrskega popoldneva sedela v širokih krilih na robu krompirjeve njive. Dopoldne bi jo bili lahko videli, kako zna z grabljami spravljati na lepo urejene kupe uvelo krompirjevko, opoldne je pospravila s sirupom osladkano špehovko, potlej pa še enkrat prekopala njivo in nazadnje v širokih krilih obsedela med skoraj polnima košarama krompirja. 

Roman zgrabi takoj in dobro drži maratonski tempo skoraj do konca. Takoj sem se vzradostil, ker sem poprijel za mojstrski prevod Janka Modra in ne za izvirnik, ki mu najbrž ne bi bil dorasel.

Oskar Mazerath je pritlikav posebnež, čigar naracija se nas trdno oklene: v pripovedi je deloma "jaz", deloma "Oskar", vseskozi pa iskren, zanimivo vseveden in večinoma prijetno odmaknjen od svojih dejanj. Roman prehaja iz realizma v magični realizem in skozi skoraj bulgakovske zavoje spet nazaj. Jemalo mi je sapo.

Takole Oskar bobna o Poljski:

Medtem ko tu pri nas z dušo iščejo deželo Poljakov - na pol s Chopinom, na pol z revanšizmom v srcu - medtem ko tukaj zavračajo vse od prve do četrte delitve in delajo načrte za peto delitev Poljske, medtem ko se z družbo Air France vozijo v Varšavo in z obžalovanjem polagajo venčke na kraju, kjer je svoj čas stal ghetto, medtem ko bodo od tod z raketami iskali deželo Poljakov, iščem jaz Poljsko na svojem bobnu in bobnam: Izgubljena, še ne izgubljena, že spet izgubljena, h komu izgubljena, kmalu izgubljena, že izgubljena, Poljska izgubljena, vse izgubljeno, Poljska še ni izgubljena.

Če to ni mojstrovina, naj me koklja brcne.

Grass je bil zoprn kritik Nemčije, nacizma in sodobnosti, ki ni opravila s preteklostjo, hkrati pa je skrival breme svojega esesovstva. Pločevinasti boben bi lahko postavil kritičen odsev nemški kolektivni krivdi, pa ga ni, kar sem med branjem večkrat obžaloval. Nemara po krivici, kajti slike iz predvojnega Gdanska, v katerem se meša Oskarjeva kašubska kri z nemško prisotnostjo, so resignirane, odkritosrčne in presunljive.

Vsekakor eden največjih romanov dvajsetega stoletja.

P. S. Ne verjemite vsemu, kar piše na Wikipediji: "The 80s synthpop band 'Bronski Beat' may be named after Oskar's drumming." To je seveda oslarija. V začetni postavi skupine Bronski Beat so bili Jimmy Sommerville, Steve Bronski and Larry Steinbachek. Jan Bronski je pri tem povsem nedolžen.

Tone Perčič: Izganjalec hudiča

Srh me je oblil, ko sem v romanu našel prvi "v kolikor" - bilo mi je, kot da bi mi kdo zapičil vilice v oko. Šlamastika se potem redno ponavlja, če-ja pa ob ne prav natančnem branju nisem našel nikjer na prvih dvesto straneh. Zanimivo, ker je Perčič več kot zgolj povprečno izobražen in pismen avtor. Za to postmodernistična stvaritev je leta 1995 dobil celo kresnika.

Nikoli se ne bi prebil do polovice, če ne bi bil ujet na Taromovem turbopropelerskem ATR 42 brez drugih možnosti. Težaven je že kafkovski pričetek, prepoln sivih kep sprijetih teles, strupenih mor in temnih ust, iz katerih se cedi pena, pomešana s hropenjem in stokanjem. Je pa začetek vsekakor intriganten uvod v drugi del, zapisan kot osumljenčevo pričevanje, pri katerem dostikrat nisem zlahka ločil med nebrojem pripovednih ravni. Junakovo življenje v Trstu je denimo popisano v skoraj klasični romaneskni maniri, kar mi je vzbudilo upanje v izboljšanje, a vse skupaj kaj hitro zgrmi v globine zaradi Perčičeve očitne želje napisati velik, brezčasen roman.

Odloženo s kančkom besa.

Juan de Recacoechea: Ameriška viza

Modrijanova zbirka Bralec je morda najbolj nora zbirka na slovenskem knjižnem trgu. Seznam naslovov mi zveni kot seznam pesmi z B-strani vinilk. Fenomenalno. Povprečna knjiga ima naklado 600 izvodov in podporo Javne agencije za knjigo RS, kar me skrbi. Naklada, namreč.

De Recacoechea je napisal roman, ki se ga je oprijela etiketa kriminalke, a je več kot to: je fotografski utrinek bolivijske družbe devetdesetih let, njenih obrobnežev in visoke družbe, nadgrajen s tragikomičnimi situacijami in iskreno željo po boljšem življenju. Bral sem ga kot triptih: prvi del presunljivo dobro predstavi Alvarezovo čustveno ozadje in njegove vzgibe, drugi je prestreljen z nenadnim izbruhom testosterona in občasno prekomerno naivnimi prizori z Blanco, tretji pa preseli težo v kovanje zločina in prebavljanje njegovih posledic.

Pošten, moški roman, z občasnimi presežki, pa tudi skoraj nemotečimi pomanjkljivostmi.

Julia Franck: Die Mittagsfrau

Branje na krilih navdušenja po prebranem Panikherzu je kaj hitro naletelo na čeri enostavne, razmeroma dolgočasne proze, ki je ni razburkalo niti škandalozno dogajanje v neki postelji. Kvečjemu nasprotno. Knjižico zanimive velikosti (glej fotografijo) sem brez slabe vesti odložil po kakšnih stotih straneh.