Viet Thanh Nguyen: The Sympathizer

Pulitzer 2016.

Obožujem sposobne pisateljske važiče, ki znajo igro odpreti s pravo postavitvijo:

I am a spy, a sleeper, a spook, a man of two faces.

Viet Thanh Nguyen v prvencu ne popusti zlahka:

You know what else? Bon said. Despair may be thick, but friendship’s thicker. After that, nothing more needed to be said, our camaraderie enough as we heeded the call of the Katyusha rockets, hissing in the distance like librarians demanding silence.

Intrigantska zgodba je - izjemno domišljeno - predstavljena iz drugega, če že ne tretjega zornega kota, z naracijo generalovega pribočnika v vojski, ki izgubi.

V romanu se tare vsega, od vohunske godlje, politične kritike do pretresljivo zapletene imigrantske ravni, še najmanj pa je v njem tiste kompleksne sile, ki bralca žene naprej. Pomagala bi že ponujena rahla napetost z generalovo hčerko, a je avtor ni znal izkoristiti. Vsaj ne do takrat, ko sem nad vsem skupaj obupal in se vrgel v Barnesa.

Lisa McInerney: The Glorious Heresies

Najprej nekaj dejstev. Ko sem začel brati The Glorious Heresies, je roman imel na Amazonu tri ocene, in sploh ne vem, kako sem knjigo našel. Branje mi je šlo dobro. Knjigo redko odložim na 88 odstotkih. Tokrat sem jo.

Ryan je petnajstletni razpečevalec mamil, ki se v svoji sobi pripravlja k prvemu seksu s svojo neverjetno priljubljeno punco Karine. Na drugi strani mesta leži truplo, ki ga bo treba pospraviti. Kdo bi bil za to primernejši kot zguba Tony?

Pisanje je živo in seka po bistvu:

The courthouse was packed. Ryan’s hearing was set for 2.30, along with everyone else who’d been summoned to the afternoon sitting. The newcomers mingled with the dregs of the morning’s session, who had commandeered the seats in the stuffy green waiting room. Parents sat gloomy and still, like rows of turnips in a grocer’s box. Their little criminals sat with them, tapping LOLs on their phones, or milled in the yard outside stinking of Lynx and taut nonchalance. Solicitors strode in and out in a twist of slacks and briefcases.

 Mešalo se mi je od ravno pravšnjega sarkazma:

She watched the brothel burn from a broken doorstep across the river. The fire birgade was almost as punctual as the amateur photographers.

Nosilni liki so brez izjeme večdimenzionalni, presenetljivi in nenavadni. Ryan je najkompleksnejši med njimi in vedno znova najde novo globino.

Težava romana je v preobilici dobrega. Preveč je vrhunskih sestavin, ki zgodbo sčasoma upočasnijo do točke, ko bralcu postane vseeno.

Lisa McInerney je sijajna, roman kot celota pa še ne.

Nejc Zaplotnik: Pot

Če obstaja slovenska Sveta knjiga, potem je to Zaplotnikova Pot. Arbitrarno internetno svinjanje po Prešernu, Cankarju, Pučniku, Janši, Kučanu, Preglu, Mazziniju, Muckovi, Makarovičevi, Karlinovi, Novyjevi - in tako naprej do onemoglosti - bo vselej naletelo na odobravanje iz bolj ali manj zatohlega subkulturnega kotička. Človeka, ki bi mu šel na jetra Zaplotnik, si ne morem predstavljati.

Zaplotnik je ponarodel že s prvo izdajo Poti.

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,

kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

A Poti ni treba brati zaradi redkih, skorajda nenavadnih filozofsko-pesniških vstavkov, temveč predvsem zaradi avtorja, ki je spreten in dosleden popisovalec alpinističnega življenja in občutij. Pot je književnost. Zaplotnik pretanjeno nagovarja svojo publiko na kavčih, obnemelo ob slikah veličastne moči narave, ki je s seboj vzela tudi premladega Nejca.

Pot se presneto dobro bere tudi 35 let kasneje.

Jeff Kinney: Dnevnik nabritega mulca: Kolo sreče

Osma knjiga iz zbirke Dnevnik nabritega mulca je točno takšna kot vse ostale: nekaj humorja, ki nikoli ni prav dobro zašpiljen, in nekaj vpogleda v svet odraslih, ki si ga bodo smrkavci seveda razlagali po svoje.

Kolo sreče obdela mulčevo samoto, ki izbruhne, ko Nejc dobi punco, odločitve, ki jih daje magična krogla, in travmatično rodbinsko snidenje. Nič posebnega in nepozabnega. Glavno, da froci berejo, in pri tem celo uživajo.

Julia Pierpont: Among the Ten Thousand Things

Skoraj me je kap: Among the Ten Thousand Things na Amazonu dobiva skoraj dosledno najslabše možne ocene, eno ali dve zvezdici, recimo. Ocenjevalka, ki Pierpontovi dodeli pet zvezdic, prostodušno prizna, da pozna njene starše. Čudoviti ljudje.

Roman mi je bil všeč. Naj se požrem?

Začetek je pravi "hua!" Pojavi se pismo in škatla obscenosti.

Dear Deborah,

Do you go by Deborah? It sounds so uptight. I bet you hate Debbie. I hate Debbie, too.

Jack calls you Deb.

This is a letter about Jack.

I began sleeping with your husband last June.

Škatla pride v roke otrokoma. Potem ženi. Družinski svet se sesuje.

Poslušajte, to so štiri poglavja: "New York, the End of May", "That Year and Those That Followed", "Jamestown and out West, the Start of June" in še enkrat "That Year and Those That Followed". Pretresla me je struktura, ki zgodbo v sedanjosti prekine z dvema poglavjema, v katerih je pitijsko opisano vse, kar se bo protagonistom zgodilo v prihodnosti.

For eighteen days the apartment stayed empty. Fine dust and pollen collected on the windowpanes and the mirrors stood with no one in them. Nothing in or out of the closed-circuit space. Only the wireless went on, invisibly complicating the air.

Zorni koti so štirje, Deb, Jack in otroka. Vsakomur sem verjel. Otroke je težko narediti prepričljive, a Pierpontova to zagotovo zna.

Roman je skoraj popoln izdelek z eno težavo: Pierpontova spada v prvo ligo, občinstvo pa od nje pričakuje dobro plažo. Napaka, prijatelji.

Alexandra Kleeman: You Too Can Have a Body Like Mine

Najprej je A. Potem je B, njena sostanovalka, ki postaja vse bolj podobna A. In seveda C, se mu življenje vrti okoli pornografije in televizije. Nič posebnega, pravzaprav.

Prva polovica romana skorajda neprepričljivo opleta okoli B-jine transformacije, indoktrinacijskih reklam za Kandy Kakes in vakuuma, ki preveva A-jino bivanje. Zgodba se počasi priplazi v distopično vizijo sveta, obsedenega z religijo prehrane in prepredenega s totalitarizmom. Na trenutke mi je pogled v norijo, katere zametke zlahka vidim že danes, vzel sapo, a ne dovolj, da bi rekel: vredno branja.

Stephen Chbosky: The Perks of Being a Wallflower

Charlie v epistolarnem monologu počasi odrašča in koraka skozi običajno najstniško zmešnjavo drog, alkohola in seksa, ki ga najprej seveda ni. Kot "dober poslušalec" in akuten nedejavnež je najprej obsojen na obrobno vlogo, iz katere ga izvlečejo občasni prebliski in - kdo bi uganil - über-in-sploh atraktivna Sam. Premnogokrat videno.

Naracija je rahlo čudaška, tako da do konca nisem vedel, ali ne gre za poskus prikaza avtizma ali česa podobnega. Menda ne, kar je slabo.

Prebrano, prebavljeno, pozabljeno.

Morda je film boljši. Igra Emma Watson, kar je že nekaj.