Borut Golob: Smreka bukev lipa križ

Goloba sem bral drugič, in še ga bom.

Smreka bukev lipa križ je po mnenju založnika "groteska, v kateri se avtor izdatno zajebava, vendar to počne smrtno resno". Izjava je podcenjujoča.

Borut Golob ima pripovedni glas, kot ga Slovenija še ni imela. Roman se bere kot niz ljudskih postulatov, ki jim nihče pri zdravi pameti noče oporekati. Recimo:

Krištofov rod je spoznal štilerico.

Štilerica je bila zanje tako pomembna, da je vsako leto nastopala celo v božičnih jaslicah poleg tesarja Jožefa. Tako je Krištofov rod razumeval religijo in umetnost.

Krištof je imel štilerico. Vedno.

Poslednja resnica ne more imeti več različnih pojavnih oblik, tako kot v jaslicah ne nastopajo nosorogi namesto ovčic.

Štilerica je že na prvi pogled veliko lepša od husqvarne.

Zgodba poka od norih domislic, ki jih boste želeli na glas brati svojim bližnjim, le-ti pa bodo obžalovali, da niste na službeni poti vsaj v Kijevu, če že ne v Donecku. Pripovedne niti so prepletene s takšno natančnostjo, da boli glava. Golob se ne šali.

Smreko bukev lipo križ morate nujno pokrmiti moškemu delu populacije. Pri vseh tistih, ki od osmega razreda niso prebrali več kot navodil za vrtalnik, lahko pričakujete tudi manjše čudeže.

Borut Golob si zasluži veliko Prešernovo nagrado, in sicer, ko napiše še en sijajen roman. Raclette žal ni na tej ravni.

Jens Lapidus: Hitri zaslužek

Lapidusa je v hišo privlekla mačka na repu. No, ne čisto. Lapidusa je v hišo privlekla tamala s Knjižnega sejma kot darilo zame. Najprej sem mislil, da gre za šalo z naslovom, malce v smislu, kako si na hitro prislužiti ogromno denarja, da bomo končno imeli avto, ki ji bo všeč. Smrklji okus vleče v smer ferrari californije ali vsaj alfe romeo 4C. Prevozna sredstva, ki si jih brez guglanja težko predstavljam in ki si jih ne bi omislil, tudi če bi mi umrla švicarska prateta, ki je nimam.

Smrklja je vsakršne aluzije gladko in dosledno zanikala. Večkrat. Mnogokrat, pravzaprav.

Z dolgo palico sem odprl platnice. Bil sem presenečen. Stvar se je brala solidno.

"Stockholmski noir" sem prebral v nekaj dneh. Brez zatikanja. Jens Lapidus ni papak z ulice. Lik je odvetnik, specializiran za kazensko pravo, in ima očitno kar nekaj kilometrine. Prikladno zameštran roman, v katerem ne manjka jugoslovanske mafije, droge, steroidov, trgovine z belim blagom in slamnatih podjetij, se pravzaprav bere kot uporabniški priročnik za vse sorte nečednosti. Branje je v tem smislu izjemno, zgodba pa trdna. Manjka morebiti kakšna stilistična bravura in vsaj sled humorja, a izdelek je kljub temu več kot na primerni ravni in zagotovo vreden branja.

Anne Enright: The Green Road

O Anne Enright ne znam povedati nič novega. The Green Road je permutacija The Forgotten Waltza.

Družina, Irska ni v krizi, pač pa še gospodarsko cveti, spet se prodaja hiša.

Ah, in vendar ... In vendar ...

Čudovito poglavje z Emmetom, poglavje o ničemer.  Kocinjenje ob poglavju s Hanno, ki leži na kuhinjskih tleh. Presenetljivi vpogledi v akterje in presunljivi zasuki.

Roman o materi, družini, ničemer. Najboljši izdelek med nominiranci za bookerja 2015, kar pravzaprav ne pomeni prav veliko. Obvezno branje za ljubitelje Enrightove, vsi ostali pa po pameti in na lastno odgovornost.

Art Spiegelman: Maus - Zgodba o preživetju

Stripi niso moja disciplina. Celo otroštvo sem se uspešno izogibal Bleku Steni, Zagorju in celo - res mi je nerodno - Alanu Fordu. Mikijev Zabavnik mi je bil všeč, pa večina sredine Politikinega Zabavnika. Dandanes zaradi branže berem Dilberta, ki je hud, z veseljem pa tudi Calvina in Hobbesa. Ampak, kot rečeno, stripi niso prva stvar, na katero pomislim, ko se zbudim.

Mausa sem prijel v roke zaradi tematike. Zgodba očeta in njegovega preživetja v Auschwitzu je dostojno prikazana. Skozi obe knjigi se lepo prepletata sedanjost in preteklost. In to je pravzaprav to. Nič več in nič manj. Pravzaprav sem bil rahlo razočaran.

Mausa je treba brati zgolj zaradi forme.

Karl Ove Knausgård: Moj boj, prva knjiga

(Prebrano na Kindlu: My Struggle, Book 1, A Death in the Family.)

Zavidam človeku, ki še ni slišal za Knausgårda. Pri nas doma sem se bal - v smislu zlajnane šale - odpreti konzervo s tunino, da ne bi iz nje zlezel bradati Norvežan.

Bral sem ga v angleškem prevodu, a sem vmes kupil tudi slovenskega za ostale družinske sobralce. Ganljiva poteza, ki marsikaj pove, še posebej ker se že nekaj mesecev vozim naokoli z avtomobilom s kranjskimi registracijami.

Knausgård ni Proust. Res je, Iskanje izgubljenega časa je omenjeno na 37. strani, in res je, zgodba kaplja in kaplja v neskončnost, a na povsem drugi ravni. Knausgård nima Proustove literarne mehkobe in pretanjenosti, ima pa neskončno potrpljenje za analizo dogodkov in njihovih odsevov na samem sebi.

Neskončno potrpljenje mora imeti tudi bralec, ki je nagrajen z nadrealistično živimi spomini, pri katerih avtor ni žrtev, temveč prijetno distanciran opazovalec. Dogajanja ni na pretek, čiščenje babičine hiše traja dvesto strani, in na teh dvesto straneh ni ničesar odveč.

Moj boj je vsekakor izjemna samorefleksija z nadpovprečno naracijo, a razen kvantitete žal brez presežkov.

Zapodil sem se v drugi del, A Man in Love, in odnehal po tridesetih straneh intenzivnega pleteničenja.  Ne zanima me. Ne ljubi se mi. Ne zmorem.

Howard Jacobson: J

K vragu! Ne znam drugače, kot da se strahopetno zatečem k preverjenim primerjavam. J je postapokaliptičen roman, ki je v splošnem skrivnostnem duhu podoben Ishigurovemu Ne zapusti me nikdar. Nad dogajanjem visi dolga senca, imenovana "What Happened, If It Happened", in vse podzgodbe se vrtijo okoli pretekle kataklizme.

Med brskanjem naokoli sem ponesreči izvedel, da je Jacobsonov booker iz leta 2010, The Finkler Question (branje lahko mirno izpustite, verjemite), eden izmed dveh humorističnih romanov, ki sta dobila to prestižno nagrado. Umiram od smeha, seveda. Drugi neznosno smešni roman je bil bojda od tastarega Amisa, The Old Devils.

Kar je presenetljivo, je, da razmeroma kaotično in neuravnoteženo strukturo romana J rešuje ravno humor, ki ga pri Jacobsonu do sedaj nisem ravno opazil. Humor in zdrava ironija. Poslušajte:

Here they would sit on the grass, surprised to be attracted to each other, and half-heartedly - no, quarter-heartedly, she thought - make companionable if perfunctory contact. He would put his hands on her breasts, which were still surprisingly soft under an item of clothing he was unable to name, and she would put her hands inside his trousers. What she found was surprisingly soft too.

Bookerjeva bera lani je bila bistveno boljša od letošnje, a še vedno dokaj kilava.

S čimer hočem pravzaprav reči: čas je za Knausgårda.

Chigozie Obioma: The Fishermen

Še ena v seriji kiksov letošnje bookerjeve žirije.

Štirje bratje, Ikenna, Boja, Obembe in Benjamin, se kljub očetovi prepovedi podajo na ribolov, kjer jih opazi lokalni tepček ipAbulu. Njegova prerokba, da bo eden izmed bratov ubil svojega sorojenca, ni samo začetek vrtinca nesrečnih dogodkov, pač pa tudi povsem trivialna adaptacija klasične grške tragedije v sodobni književnosti. Žirija je, domnevam, cvilila v ekstazi, sam pa težko najdem presežke. A nekaj jih je, denimo začetki poglavij:

Mother was a falconer: The one who stood on the hills and watched, trying to stave off whatever ill she perceived was coming to her children. She owned copies of our minds in the pockets of her own mind and so could easily sniff troubles early in the forming, the same way sailors discern the forming foetus of a coming storm.

Preostanek proze je faktografski in večinoma brez šarma.

O letošnji žiriji ... itd. itd.