Uvodne strani niso obetale bogve kaj, prej zmedo in pleteničenje kot kaj posebej sproščujočega. Bral sem tri, štiri strani na dan, povsem brez žara. V medicini obstaja izraz drugo mnenje. Poiskal sem ga pri prijatelju, ki se je pridušal, da vse skupaj vleče na Don Kihota in da se nima smisla mučiti. Drugo mnenje ima višji namen: da ga z največjim strinjanjem poslušamo in potem zanemarimo. Še dobro, da sem ga, še dobro.
Kot lepo piše na zavihku izdaje iz leta 1962, je Pickwickovce "na novo prevedla pisateljica Mira Miheličeva", in branje v slovenščini je prav posebna ugodnost. "Lavdon", denimo, "lavdon"! Fikslavdon, če to ni lepo.
Prvi Dickensov roman, ki je prvotno izhajal kot podlistek, je moč brati tudi kot dokumentarno čtivo o življenju v viktorijanski Angliji, pri čemer mi ni bilo jasno, ali se avtor z omembo kakšne blagovne znamke norčuje ali morda celo vplivniško monetizira kakšno zadevo.
Pickwickovci so, kot se izkaže po sto straneh, odlična zabava. Veseljaška druščina, ki se potika naokoli, se vseskozi zapleta v najbolj neverjetne prigode, med katere Dickens kot Šeherezada doda še nepovezane zgodbice. Celotna nit pripovedi je odlično povezana in prepletena, ob hahljanju in nepozabnih šalah pa se že rišejo težje téme, po katerih poznamo Dickensa tudi tisti, ki od njega bežimo kot hudič pred križem.
Ob koncu še vprašanje: če bi se nekdo našel v nekaterih značajskih lastnostih gospoda Pickwicka, bi bilo to dobro ali slabo? Za pr'jatla sprašujem, kakopak.
P. S. Kot se je kaj hitro izkazalo po objavi gornjih marnj, sem Dickensa vendarle že bral, in sicer Davida Copperfielda. Takšen cepec sem pač.
