Yasmina Khadra: Bagdadske sirene

Jasminca, avtorica Bagdadskih siren, je Mohammed Moulessehoul, bivši častnik alžirske vojske, ki je toliko časa objavljal pod psevdonimi, da je na koncu obtičal z ženinim imenom. Pošteno.

(Opozarjam, da sledijo pokvarki.)

Zgodba o mladem beduinu, ki se iz otopele nedejavnosti preobrazi v tisto, kar imenujemo islamski terorist, teče prijetno, njen najboljši del pa je opis počasnega življenja v vasici Kafr Karam. Ker je imel Moulessehoul z romanom višje cilje, je moral vse skupaj tudi nekako zaključiti. Kar koli bi storil na koncu, mi ne bi bilo všeč, priznam. 

A vseeno: zanimivo branje.

David Szalay: All That Man Is

Devet črtic obdela devet življenjskih obdobij devetih različnih moških. Začnemo s sedemnajstletnim Simonom, ki potuje po Evropi in počasi odrašča. Krhko ravnotežje med možnostmi in mladostniškimi odločitvami je opisano s filigransko natančnostjo: "Her dressing gown, there on the kitchen floor."

Szalayevo pisanje prevzame deloma zaradi njegove izjemne sposobnosti povzeti smisel moškega bivanja, predvsem pa zaradi ravno prave čustvene oddaljenosti od junakov. Prav vsakega od njih zlahka sprejmemo takšnega, kot je, brez obsojanja.

Malce sem se zdrznil le ob oligarhu, kjer se mi je zazdelo, da gre za poskus upodobitve Berezovskega po sporu z Abramovičem. Pretenciozno, a vseeno odlično upodobljeno.

Je Szalay boljši od Elizabeth Strout? Lahko bi bil, če ne bi šlo za devet črtic, ki so povezane med seboj zgolj preko življenjske parabole (in ene reference). Roman, prijatelji, je tek na dolge proge. All That Man Is je štafeta devetkrat sto metrov.

Škoda. In tudi ne. Kaj pa vem.

Neil Jordan: V koži drugega

Včasih me prime en tak nerazložljiv napuh. Neil Jordan? Kdo za vraga je Neil Jordan? Nula, totalna, ziher. Ker če bi bil vreden vsaj počenega groša, bi zagotovo že slišal zanj. Pa nisem. Torej? Nula, itak.

Kakšen neizobražen cepec sem.

Neil Jordan. Igra solz. The Crying Game. 1992. Režiser in scenarist norega filma. Otroc', takoj gledat.

Tolikokrat so me zamenjali z njim, da je bilo takrat, ko je umrl, tako, kot da bi umrl tudi del mene. In tako sem šel na pogreb, da bi se poslovil od tistega dela sebe, ki bo poslej bival v mrzli ilovici Deansgrangea, da bi me objokavali ljubice, ki sem jih morda poznal ali pa ne, pa kdorkoli iz občinstva, ki se ga je še spominjal, pa bivša žena, dva otroka in družinski pes. Prav pes je bil tisti, ki je na koncu povzročil zaplet.

Verjemite mi: knjige ne boste mogli odložiti. In če vam povem še trohico več, vam bom pokvaril branje.

Brezčasen, silovit, poetičen, eruptiven in presenetljiv roman.

(Izšel v nakladi 600 izvodov. Kajpak.)

Daniela Kapitáňová: Samko Tále: Knjiga o britofu

Samko je star štiriinštirideset let in sovraži Madžare, Rome in vse, ki štrlijo iz povprečja. Roman je danes, šestnajst let po izidu izvirnika, morda še bolj relevanten kot na Slovaškem leta 2000. Sovragom ni videti konca in rezalna ograja na južni meji je povsem v skladu s Samkovim duhom.

Pripoved je izpisana v jeziku duševno zaostalega poba v najlepših letih. Tanja Petrič je letos zasluženo dobila nagrado Radojke Vrančič za izjemen prevod.

A vendar - ritem pripovedi je ponavljajoč se ("Ni res? Je res.") in sčasoma postane moteč. Razen bridko ostre slike evropskega antisemitizma roman ne prinaša nobenih drugih užitkov.

Jerzy Pilch: Pri mogočnem angelu

Pri mogočnem angelu je ostra, ravno prav šaljiva pripoved o življenju inteligentnega pijanca. Bukowski je na tem področju resda zastavil visoke standarde, a jih Pilch s svojo pronicljivostjo v prvi polovici zlahka nadgrajuje. V drugi polovici roman zaide v pripovedovanje zgodb drugih pacientov, tako da pripoved povsem zvodeni (res bi težko našel bolj neprimeren izraz).

Zanimivo branje.

David Walliams: Tiranska teta

Walliams je blesav priimek. Ne, nisem se zatipkal. Ko se je znani komedijant včlanil v sindikat igralcev Equity, je tam že čemel nek drug David Williams. Walliams, torej, ni bilo druge.

Walliams s Tiransko teto zgolj sledi Stantonovemu Gospodu Gnilcu, kar seveda ne pomeni, da pri knjigi ne gre za dostojno zabavo. A nič več kot to.

Dahl je premikal meje. Stanton in Walliams tega ne počneta.

Lauren Groff: Fates and Furies

Obilo prahu okoli Fates and Furies, kaj obilo, viharji prahu! Najljubša knjiga Baracka Obame v letu 2015. In to ni še nič, všeč je bila celo Sarah Jessici Parker!

Zlahka razumem, zakaj. Dve zgodbi sta tukaj, najprej Lotto, potem Mathilde. Groffova prvo zgodbo izvede skorajda brezhibno in bralce namenoma uspava, potem pa vse skupaj razstreli z drugo platjo. Roman bi lahko bil izjemen, pa ni.

Če ne prej, začnejo alarmi cingljati ob zlorabi Antoina de Saint-Exupéryja in Sylvie Plath. Groffova brezsramno pograbi vsako priložnost, da si pridobi naklonjenost čim širšega občinstva.

Dlakocepskega bralca bo panika zgrabila, takoj ko bo ugotovil, da so udeleženci del privilegiranega ameriškega belskega razreda. In - ah, ironija! - prav ta družbeni sloj najbolje opiše Groffova sama:

Yuppies in embryo, miming their parents’ manners. In twenty years, they’d have country houses and children with pretentious literary names and tennis lessons and ugly cars and liaisons with hot young interns. Hurricanes of entitlement, all swirl and noise and destruction, nothing at their centers.

Lotto in Mathilde sta tako hip in oh in sploh, da lahko z njunim spolnim življenjem tekmuje zgolj smetana pornografije. Izjemen libido in brezhibna izvedba.

Ovinki v Antigono so moledujoče pretenciozni. In časovni preskoki ... Najprej se mi je dozdevalo, da gre za postavljaške izpade, kar seveda ni res. Roman je v tem pogledu zgolj šlampast. Vključno z bednimi pojasnjevanji vsega (in še česa za povrh) proti koncu.

Ko sem odlistal še zadnjo stran, sem bil dokončno razživciran in besen kot ris. Groffova piše več kot sijajno. Žal se je odločila, da bo napisala prodajno uspešnico, ki bi lahko bila velik roman. Pa ni.

A roko na srce: če bi imel sam na izbiro ti dve možnosti, za katero bi se odločil?