Edward St Aubyn: Patrick Melrose

 

Božansko dovršen življenjski načrt, s katerim sem se več kot trideset let izogibal St Aubynu, za na morje pa sem njegov roman poskušal zlobno podtakniti svoji najdražji, se je veličastno izjalovil že ob opisu buicka na strani enajst:

Privoz se je levo od stopnic ostro vzpenjal na krog ravnega zemljišča, kjer je bil pod pinijo parkiran njen buick kostanjeve barve. Videti je bil naravnost grotesken, razpotegnjen na svojih belo obrobljenih gumah, s terasami vinske trte in oljčniki v Ozadju, a za Eleanor je bil njen avto kakor konzulat v tujem mestu, in k njemu je hitela z vnemo oropanega turista.

St Aubyn je takoj preskočil počitniško čakalno vrsto in ni ga bilo, ki bi mi ga zmogel spuliti iz krempljev.

Slovenski prevod romana Patrick Melrose je trilogija, ki ji manjkata še dva dela, Mother's Milk in At Last. Nič hudega, že v prvih treh delih mi je bilo dano izkusiti vse St Aubynove registre. Uvodni del Saj je vseeno se mi je zdel v vseh pogledih najbolj izbrušen, saj do potankosti in s pravo mero sarkazma obdela ozek krog, v katerem se gibata Patrickova starša, in tisti ključni dogodek. 

Drugi del, mamilaško zadeta Slaba novica, prinaša tako verne opise, da hkrati ne pušča nobenega dvoma o avtentičnosti pisanja. V tem smislu je Slaba novica resnično slaba novica. Brez zadnjega dela z naslovom Kanček upanja bi sicer mirno preživel, domnevam pa, da je najbrž nujno potreben za prehod k Mother's Milk. Kar kajpak pomeni, da s St Aubynom še nisem opravil. Odlična novica, kajne? 

Velibor Čolić: Priročnik za izgnance: Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih

Razgledan in omikan človek bi najprej prebral Čolićev Sarajevski omnibus. Kot rečeno, razgledan in omikan človek, nestrpno tele pa se zapodi neposredno v Priročnik za izgnance, kar je narobe. Malce je tudi narobe, če se spomnite, da ste v časopisu brali kaj o Čoliću, njegovi želji po goncourtu in peripetijah v Franciji. To vam bo skalilo veselje nad branjem knjižice z borimi 164 stranmi. 

Čolić v petintridesetih korakih odskaklja od prvih trenutkov v Rennesu, spominov na vojno do končne postaje v Strasbourgu. Koraki se med seboj dramatično razlikujejo tako v tehniki kot tudi v distanci do samega sebe. Občasno sem bruhnil v krohot, kmalu zatem skoraj obrisal solzo, zehal, se zgrozil na obrabljenim vicem ali pa zgolj bral v zmernem drncu. Branje je gladko, končni vtis pa - hm - dokaj dober. Kaj pravzaprav je bilo tole? Po pravici povedano, ne vem. Vem samo, da bo Sarajevski omnibus treba nujno prebrati, četudi prepozno.

Boris Pahor: Nekropola

 

Zmrazi me, ko slišim politika, kako se širokousti s prebrano Nekropolo. Zelo verjetno malce laže.

Boris Pahor - navajam Wikipedijo - je "pod francoskim vplivom razvil slogovni postopek asociativnega toka zavesti", kar takole med brati pomeni, da boste imeli med branjem členke na prstih skoraj bele. Popolna zbranost je nujna, drugače ti uide ključen košček, izgubiš kontekst ali pa zgrešiš čas, v katerem je pripovedovalec. Naporno, a nagrada je velika: Pahor se ponižno sooča z utrinki preteklosti, slika zebraste kolone, obrite glave, rumene zobe, bedo, hlad, nasilje in brezup, po drugi strani pa tudi mladosten bes ob usmrtitvi alzaških deklet, moralne dvome in veličastnost drobnih dejanj. Svoje trpljenje celo uspe primerjati z drugimi, denimo z Levijem in izkušnjami uničevalnih taborišč, pri čemer se postavi v neprekosljivo ponižno pozo. 

Nekropola je izjemno pričevanje o času, ki se ne sme nikoli več ponoviti, Boris Pahor pa se vedno znova izkaže za samosvojega in samo svojega avtorja, ki si ga ne more prilastiti nobena politična klika.

Arnon Grunberg: Dobri možje

 

Več kot tristo strani sem moral prebrati, da sem ugotovil, da roman ni odličen.

Grunberg piše kot Paasilinna po izdatnem, kakovostnem tečaju pisanja: tekoče, izčiščeno, rahlo duhovito. Grunberg odlično zaobjame srž glavnega junaka, gasilca, ki ga vsi kličejo Poljak, njegovo molčečnost in popreproščen moški svet. Smrt Poljakovega otroka je zagotovo téma, s katero pisatelji težko zgrešijo. Grunberg iztočnico dodobra obdela in izkoristi, a kaj ko mu to ni dovolj. Kmalu zavije v Poljakovo skrajno nenavadno razmerje s sodelavčevo ženo, na koncu pa še v brezumen, nepotreben, komajda verjeten zaključek.

Glavna Grunbergova težava ni pomanjkanje domišljije pri uvajanju bizarnosti in grozot, pač pa da jih niti ne zna dobro opisati niti jih ni sposoben čustveno obdelati. Osiromašen jezikovni slog mu pri tem ni v pomoč, malce ga občasno spotika tudi slovenski prevod ("v kolikor"?!?!), dolge strani neprevedenih angleških in nemških dvogovorov pa so biser zase.

Priporočam obvoz. 

Sara Stridsberg: Beckomberga

 

Proza, ki nežno boža bralčevo dušo:

V teh trenutkih ima na vsem svetu samo mene, svet pa je ta bolnišnica z visoko ograjo in zaklenjenimi vrati. Za rešetkami dvigne roko v slovo.

"Vrni se k meni," zašepeta.

Božanje stran za stranjo, poglavje za poglavjem.

Pretreslo me je, da takšno sijajno pisanje ne premakne zgodbe niti korak naprej, kaj šele da bi vzbudilo kaj več kot medel čustven izziv. Od tega spoznanja do zametkov glodajočega dvoma v iskrenost avtorice potem ni daleč, sploh ne. Sploh ne.

Evelyn Waugh: Ekskluziva

 

Arthur Evelyn St. John Waugh ni bil Evelinca, pač pa polnokrven možakar, ki ni maral svojega imena. Kljub temu se je poročil z Evelyn Gardner in s tem ustvaril komičen par He-Evelyn in She-Evelyn.

Ekskluziva je kar krepek roman. Waughu humorja ne zmanjka, zato ga v izdatni meri postreže že v sami zasnovi zgodbe, potem pa še v dialogih in drobnih domislicah. Čudovito je - in za to Waugh ni prav posebej zaslužen -, da je bil roman napisan v daljnem letu 1938, ko je svetovna zgodovina že visela na zelo tanki nitki. Njegov ironični vpogled v umazane podrobnosti mednarodnih dopisnikov iz Izmajlije je neprecenljiv in prav žalostno koraka vštric z današnjim časom.

Waughu se v Ekskluzivi tudi kaj sfiži, lika gospe Stitch sploh ne zna izkoristiti, pa tudi zadnji del je skoraj odveč - pa kaj potem! Ekskluziva je roman, postavljen ravno prav izven okvirov pričakovanega, da lahko pravemu bralcu podari veselje do branja.

Kazuo Ishiguro: Klara and the Sun

 

Klara and the Sun bi lahko bila knjiga leta. Pa je res?

Branje tega zapisa odsvetujem, ker bom postregel z nekaj pokvarki.

Opozoril sem vas. 

Najprej k nepomembni podrobnosti. Melania Housekeeper je nadležen, neprijeten osebek, ki govori slabo, vzhodnoevropsko angleščino, kar bi morda bilo lahko v za lase privlečenih robnih pogojih smešno, pa ni. Ishiguro, minus ena točka.

Roman je prvoosebna pripoved umetne prijateljice Klare, robota s presenetljivim razponom umetne inteligence. Pravim presenetljivim, ker po eni strani dokaj verno prikazuje moč strojnega učenja,  po drugi strani pa Klara ni sposobna dojeti preprostega koncepta sončnega zahoda. Ishiguro na njenem metafizičnem dojemanju vloge Sonca utemelji velik del zgodbe. Minus dve točki.

Ker gre za prvoosebno pripoved, se je Ishiguro odločil za okrnjen jezikovni register, odločitev pa povsem razumem. Žal se je s tem odpovedal svojim širokim, dostikrat celo poetičnim zmožnostim pripovedi, ki jih poznamo iz Ostankov dneva. Minus dve točki.

Napovedovanje poslovnih rezultatov na finančnih trgih in v večjih podjetjih pozna graf v obliki hokejske palice. Srž tega nesrečnega pristopa temelji na nakladanju o stagnaciji v sedanjosti in hitrem dvigu vrednosti v dovolj varno oddaljeni prihodnosti. Misel na hokejsko palico me je gnala med branjem prav do zadnje strani. Ishiguro nam ni pripravil izjemnega, pretresljivega obrata. Hokejska palica se izkaže za natančno to, kar namesto nje večinoma požanjemo v poslovnih okoljih: suho, ravno, nezanimivo krepelce. Ishiguro, minus deset točk.

Klara and the Sun ni roman za ljubitelje Ishigurovega mojstrskega izdelka Ne zapusti me nikdar. Klara and the Sun je roman, ki se ga ljubitelji Kazua Ishigura ne bi smeli nikoli pritakniti.