Laurence Rees: Auschwitz: A New History

Alojz Štiglic, moj stari oče, se je takoj po okupaciji pridružil Bočanom, ki so se dogovarjali za akcije proti Nemcem. Mednje se je vključil tudi orožnik D., ki je upornike izdal. Starega očeta so aretirali 7. avgusta 1942, ga poslali najprej v mariborske zapore, potem pa ga 15. avgusta ustrelili v celjskem Starem piskru.

Istega dne so okupatorji zajeli tudi preostanek družine, mojo staro mamo Marijo, ki je bila takrat noseča, in otroke Alojza ter dvojčka Janeza in Franca. Odpeljali so jih v Celje, kjer so ločili otroke od staršev. Otroci - moj oče je bil takrat star tri leta in pol - so bili v okviru načrta Lebensborn poslani na kalvarijo v nemško okolje. Danes so znani kot ukradeni otroci.

Stara mama, krepka, slabo izobražena ženska, ki rodne Bočne ni zapustila več kot nekajkrat, je pristala na vlaku proti Auschwitzu. O njeni poti in preostanku življenja ni veliko pričevanj, je pa iz besed njenih sojetnic jasno, da se ji je od groze in skrbi za svoje izgubljene otroke omračil um in da je shirana umrla bodisi 20. oktobra bodisi 30. novembra 1942. Domnevam, da je bila od prvega dne nastanjena v Birkenauu. V Auschwitzu je bilo vsega skupaj 2.346 Slovencev, od tega 394 Judov in 77 Romov. Iz taborišča smrti se jih je vrnilo zgolj 25. Vse smrti, ki so se tam zgodile, so bile absurdne in nedojemljive.

Med vožnjo proti Krakovu si iz glave nisem mogel izbiti nikoli videnih podob stare mame v živinskem vagonu, pa edine fotografije, na kateri v Celju še zadnjič oblači jopico mojemu očetu, nabritemu, svetlolasemu triletniku. Prepad med zadnjo potjo brezpravne ženske in našim lagodnim potovanjem se mi je zdel grozljiv.

Zakaj Auschwitz? Kako je človeštvo prišlo do svoje najnižje točke? Koliko je imel prav Stanisław Jerzy Lec, ko je rekel, da se nobena snežinka v plazu ne počuti odgovorno?

Po Wikipediji sem brskal za ozadjem izgona madžarskih Judov, članek pa je kot verodostojen vir omenjal Reesov Auschwitz: A New History.

Knjiga, temelječa na več kot sto intervjujih in obilju zgodovinskega gradiva, me je posrkala vase. Rees oriše opotekajoče, negotove korake tretjega rajha, s katerimi je nacistični sistem zlagoma, deloma tudi kaotično, prišel od začetne ideje sovraštva do Judov do tovarn smrti. Drobceni premiki v zavesti in delovanju nemškega političnega in socialnega okolja, včasih povsem nehoteni, drugič pa zgolj kot odzivi na povsem banalne dogodke, so Evropo zapeljali v najbolj noro sistematično pobijanje vseh časov.

Rees ni napisal zgodovinske kronologije, ampak dosledno obrazložitev vzrokov in posledic, v kateri manj poučeni bralci najdemo tudi nekaj šokantnih novic, denimo o usodi slovaških Judov.

Auschwitz: A New History je opomin današnjemu človeku, ki si postavlja premalo vprašanj.

Pierre Michon: Mala življenja

Michon nam v sočnem flaubertovskem slogu naslika osem podeželanov in njihove življenjske zgodbe, vsakič iz rahlo drugačnega zornega kota in vselej zgolj zato, da se pred nami počasi izčisti podoba rahlo zoprnega plemiškega mladiča. V kakšni meri gre za avtobiografsko pisanje, ni jasno, a vseeno: Mala življenja so čudovita retro-mešanica Gospe Bovary, Swanovega sveta in skorajda tudi Špeha na kruhu. Roman, kakršnih dandanašnji ne delajo več.

Andrej Gelasimov: Leto prevar

Ne vidim razloga, zakaj je roman Leto prevar označen kot mladinsko čtivo.

Starci ga bomo brali kot odblesk končane vojne v Čečeniji, Jelcinove vladavine in veličastnega finančnega potopa. Slovenskim mladcem bo zgodovinski kontekst povsem nerazumljiv, kriminalno ozadje pa tako ekscesno, da bo že moteče.

Nisem bil zadovoljen, če povem na kratko.

Catalin Dorian Florescu: Slepi maser

Ne pomnim, da bi mi bil pri romanu odveč že zapis iz naslova. Florescuju je to uspelo: slepi maser iz zakotnega letoviškega mesteca in vse kolobocije z ljudmi, ki so mu primorani brati knjige, so povsem nepotrebni. Nepotrebna je tudi prisiljena mitologija, ki gomazi z vseh koncev.

279 strani sem vseeno prebral do konca, najbrž zaradi Teodorjevega pobega iz  Ceauşescujeve Romunije, epizodne vloge Ljubljane, predvsem pa zaradi ponovnega snidenja z Valerie, na katerem bi lahko roman zrasel do neslutenih višin, pa se to seveda ne zgodi.

Marie NDiaye: Tri močne ženske

Zgodbe treh žensk, pa četudi je druga zapisana skozi oči kronične zgube Rudyja, bi lahko bile tudi tri novele. Povezujejo se preko natančno določenih točk in oseb, ki jih lahko brez večje škode tudi spregledate, saj sporočilnost romana kljub temu ostaja silovita. Še najbolj nemara s Khady na koncu:

Jaz sem, Khady Demba, je razmišljala, še ko je njena lobanja udarila ob tla in ko je s široko razprtimi očmi nad ograjo videla počasi pluti ptico z dolgimi sivimi perutmi - jaz sem, Khady Demba, je pomislila v blisku tega razodetja, vedoč, da je ona tista ptica in da ptica to ve.

Brez besed.

Alexandre Seurat: Neroda

Serautova Neroda je eden izmed psihično najzahtevnejših romanov, kar sem jih bral.

Ob prvem stavku, ko učiteljica izjavi, da je prepozno, se mi je zazdelo, da mi je na prsi legla neizmerna gmota. Dihanje je bilo čedalje težje. Občutek neizbežnosti usode je ... neopisljiv.

Leta 2009 je osemletna Marine Sabatier izginila neznano kam, ta roman pa je ena izmed možnih zgodb o njej. Stara mati, teta, brat, učiteljica, ravnateljica, zdravnica, žandarka in ostali - glasovi s svojim videnjem izredno nerodne deklice, ki je vedno vsa v modricah, orišejo otroštvo, kakršnega nihče ne bi smel imeti, in sistem, ki ob manipulativnih starših razpade na prafaktorje.

Glasovi so si narativno preveč podobni,a to ne moti. Dianinega/Marininega glasu ni, in to je tista pika na i, ki loči dober roman od vrhunskega. Noro.

Andrej Kurkov: Piknik na ledu

Iz teme kuhinje se zaslišijo počasni koraki pingvina Miše. Lahko po tej izjavi v romanu sploh še gre kaj narobe?

Zgodba o piscu nekrologov zložno napreduje iz poglavja v poglavje. V zraku nenehno visi nerazložljivo upanje, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo. Pa se ne.

Odloženo.