Marcel Proust: V Swannovem svetu

Drugo, nemara tretje branje Prousta je bilo moje lastno iskanje izgubljenega časa, dolgih, brezdelnih poletij izpred desetletij, ko sem kot najstnik vohljal tudi po tatijevi knjižnici, katere središče je bila zbirka Sto romanov. Prvo srečanje z dehtečimi combrayskimi vrtovi in izbruhom spominov ob magdalenicah se mi je globoko zarezalo v spomin.

Danes tega nisem več našel. Magdalenice in vrtovi so še tam, nedvomno popisani z natančno roko nekoga, ki se je znal poglobiti v svoje spomine in občutja, izza počasne pripovedi pa počasi vznikajo še podobe privilegiranega dečka, ki ne prestopi kastnih meja, in družbe, ki se do onemoglosti ukvarja sama s seboj in s svojimi postranskimi težavicami. Prousta je dandanes težko brati. Žal mi je, da sem sploh poskušal.

Liliana Corobca: Kinderland

Bel moldavski kombi z dvema antenama, ki vozi po slovenskih avtocestah - nikoli več ne boste mogli ravnodušno pogledati nanj.

Liliana Corobca nam s poetičnim glasom oriše eno izmed mnogih moldavskih vasi, v katerih otroci odraščajo sami - sami s svojimi hrepenenji, dvomi, strahovi in upanji. Zgodba v resnici prinaša tragični diptih: na eni strani opiše čutenje zapuščenih otrok, na drugi strani pa vznikne enako srce parajoča, a nikoli povedana žalost staršev, ki so nekje daleč daleč stran.

Če roman proti koncu ne bi zašel v prisiljeno mistiko, bi bil brez vsakršne napake, a je tudi takšen, kot je, še vedno ganljiv in nepozaben.

Kristof Magnusson: Nisem bil jaz

Magnusson obeta veliko, a žal gre za prazne obljube.

(Sledi množica pokvarkov, zato prenehajte z branjem.)

Lik in delo Jasperja Lüdemanna, povzpetnika iz zaledne pisarne, ki z zaporedjem usodnih napak pri trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti potopi veliko ameriško banko, sta najboljša od treh in za moje laično oko prejkone izpiljena do podrobnosti. Ko Magnusson s poznavalskim glasom oriše ozadje iz - domnevam - leta 2008, ko je potonil Lehman Brothers, sem začel potihem upati, da bo to zabavna zgodba o nekom, ki je ponesreči zmagal proti sistemu. Pa ni, vsaj ne povsem.

Roman zvodeni v klasično, dokaj zabavno pripoved o pisatelju, prevajalki in Lüdemannu ter o tem, kako se jim zaradi neumnosti življenje obrne na glavo. Velika škoda.

Če želite pravo finančno srhljivko, vsekakor priporočam Lewisovo uspešnico The Big Short, kjer je vse res.

Vitomil Zupan: Levitan

Kje je meja med doživetim in pripovedovanim, v Levitanu ni jasno. Levitan je - po avtorjevi uvodni pripombi - izmišljena oseba, a je več kot jasno, da čepi v arestu, ker ju je z Ahacem, mrtvo pijana, presunila briljantna ideja, da bi lahko Ladu Kozaku natvezila, kako švicarski radio poroča o Titovi abdikaciji in pobegu v tujino. Ni se dobro končalo.

Tako je nastal Levitan, ki je predvsem z Zupanovo mirno roko zapisano (skorajda dokumentarno) pričevanje o takratnih zaporih, notranjih razmerjih moči, hierarhijah, osebnih zgodbah kaznjencev, Zupanovem ukvarjanju z lastno spolno slo in njegovem pogledu na svet. Seveda to praktično ni roman, je pa obvezno čtivo za vse, ki imamo Zupana radi.

Po branju presune dejstvo, kako nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je zgodilo med rusko ruleto s Fedorjem Senekovičem. In kakšne vesoljske razdalje so med tem, kar si je upal v Albaniji privoščiti Kadare leta 1981, in Zupanovim izzivanjem jugoslovanskega sistema leto kasneje.

Milena Magnani: Narobe cirkus

Narobe cirkus je zgodba o Madžaru, ki se priklati v romsko naselje na robu mesta, o sencah preteklosti, ki visijo nad njegovo družino, in o umoru. Perspektiva govorca, ki umira in tudi umre, je zanimiva in dosledna, manj uspešna je zmes romščine, albanščine, madžarščine in albanščine, ki se zdi namenjena sama sebi. Kratke slike, ki nam bliskajo pred očmi, so učinkovite, a sem se velikokrat zavedel, da berem, ne da bi vedel, o čem. Vračanje nazaj mi je rahlo kravžljalo živce. Magnanijeva skozi rahlo neposrečeno naracijo zamudi tudi nekaj očitnih priložnosti za razvoj romana, denimo nedorečenost Brankovega odnosa s Senijo, njeno razmeroma preprosto predstavitev, premajhno poglobljenost v odnose v naselju in slabo izkoriščenost dedkovega lika.

Škoda.

Jevgenij Vodolazkin: Laurus

Besedna zveza ruski klasik mi ne zbuja telesnega ugodja, to priznam brez sramu. Zadnjič sem malce listal po prvih straneh špeha Vojna in mir, in se ni dobro končalo. Ali začelo, kakorkoli že.

Ko sem bral Vodolazkina, sem v občasnem odsekanem ritmu in porogljivosti prepoznaval našega Boruta Goloba. Denimo o srednjeveškem izvajanju triaže:

Tiste, ki so prišli po pomoč, je najprej sprejel brat Meletij, ki se je tudi odločil, kako ravnati v posameznem primeru. Nekatere je takoj poslal domov, ne da bi jih poslušal do konca. Mednje je spadala velika množica takih, ki so izgubili moško moč ali je sploh niso imeli. Meletiju se je ni zdelo potrebno obnavljati, saj je bilo po njegovih izkušnjah, kot je trdil, doseči nasprotno neprimerno teže. Izjema so bili tisti, ki v zakonu niso imeli otrok. Zgolj take je Meletij po ustrezni molitvi pripeljal k Ambroziju. Po obisku samostana so se jim začele porajati posteljne misli, ki pa so zahvaljujoč Meletijevim molitvam po rojstvu otroka nemudoma izginile.

Pa ne gre samo za vrhunsko zajedljivost, sploh ne. Vodolazkin preplete staroruski misticizem s premočrtno življenjsko zgodbo zdravilca s štirimi različnimi imeni in doda občasne odskoke v sedanjost. Rezultat: branje brez diha in užitki na vseh ravneh.

Samo poslušajte to:

Zagledala je Arsenija, ki je ležal na porumeneli travi od prejšnjega leta, in rekla: Kdor letukaj živi, je nemu ta zemla postela negova, inu pak tu nebu žegen inu varovane. Ja, taki gradnji bi težko rekli polnovredna, so se strinjale sestre.

Lijana Dejak, dame in gospodje!

Prehodi iz sodobne slovenščine v (kaj? Trubarjevo? staro?) slovenščino so vrhunsko spletkarski in potegnejo roman do vrhunca. (Spremna beseda o tem pravi: "Pisatelj z vpogledom v starorusko jezikovno stanje omogoča doumetje vloge dvojnega, govorno-pisnega temelja recepcije jezika in s tem razumevanje mnogih oblik t. i. diglotičnega jezikovnega stanja srednjeveške Evrope." Če vam navedek ni omogočil doumetja, vas lahko potolažim, da niste osamljeni.)

Obvezno branje.

Vicenç Pagès Jordà: Pismo angleški kraljici

Joan Ferrer s hudičem v zameno za neprekosljiv meč sklene čudovit dogovor, ki vsebuje tako ekonomske prvine kot tudi nesmrtnost. Jordà nas skozi stoletja ponese na krilih lahkotne pripovedi, ki postane zagatna zgolj ob stremuških srečanjih z nekaterimi pomembnimi zgodovinskimi osebnostmi. Vse v redu in prav.

Romanu sledita dva avtorska pripisa. Tam najdemo izjave v slogu:

Prispevek, ki ga je pridal Joan Canadell z recenzijo, (...) je pomemben glede, recimo temu, biografske umeščenosti Pisma: opomni, da je bil moj prejšnji roman El mon d'Horaci (Horacijev svet) tako baročen, da je bil dostopen skorajda le visoko izobraženim bralcem. Osebno lahko dodam le to, da sem za to, da sem prišel do sinteze, kakršno predstavlja Pismo, v svoji prejšnji knjigi nujno moral opraviti vajo dolgega in širokega opisovanja. Naj vas opozorim na povprečno hitrost dogajanja, ki je v Pismu kakih deset let na stran, v Horacijevem svetu pa se upočasni do hitrosti, ki obsega nekaj manj kot pet dni na stran.

Gospod ima dokaj izražen ego. Povsem po nepotrebnem, bi rekel.