Hisham Matar: In the Country of Men

In the Country of Men sem prvič bral pred skoraj dvajsetimi leti. Ostal mi ni niti rahel spomin, kaj šele zapis na slavnem knjižnem blogu, ki je stare vsebine barbarsko izbrisal. 

Bral sem torej še enkrat, tokrat pametnejši, lepši, hitrejši, višji, daljnovidnejši, predvsem pa bolj naiven. Hisham Matar me spet ni prepričal.

Če sem si iz romana kaj zapomnil, so bili to globoko doživeti opisi peklenskih libijskih poletij in otroštva, ki ima kajpak senčne plati, o katerih se ne govori. Matarju uspe dobro pričarati tudi brezup spopada z Gadafijevo strahovlado in trenutek, ko se človek kljub vsem prepričanjem zlomi, a poskuša živeti naprej. Suleimanov odnos z materjo je bizaren, a mi ni jasno, ali je v tem skrit kakšen poseben pomen. Žal je statičnost pripovedi kar obremenilna. Brez ženinih spodbud, ki je roman brala hkrati z menoj, se ne bi privlekel do konca. Nič hudega ne bi bilo, če se branja sploh ne bi lotil. Sploh ne.

Marko Vidojković: Res vam hvala

Če ne veste, kdo je bil Ante Marković, branje nima smisla.

Če to veste in poznate moškega, ki to ve, ampak je trenutno polno zaposlen z drsanjem po telefonu, imam dobro idejo: ne berite sami, tudi njemu pokrmite Marka Vidojkovića.

Tudi Marko Vidojković je nekdo, ki ima zgodbo in cilj, a ni nič narobe, če se branja lotimo na slepo.

Res vam hvala je najprej zezancija in prijeten poskus razmisleka o Jugoslaviji, ki ne razpade, ampak postane najnaprednejša sila na Zemlji. Vem, najnaprednejša sila smo bili že pred osemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ampak takrat smo bili še otroci in smo verjeli tudi, da je v Velenju pristal neznani leteči predmet. Vidojković si je z idealno Jugoslavijo zadal kar nekaj dela in res mu hvala. Uspelo mu je.

Uspelo mu je tudi v naslednjem sloju, kjer se med idealnim svetom in neko tvorbo zarukanih, umazanih, nacionalističnih državic pojavijo prehodi, skozi katere začnejo padati davno postreljeni ustaši in podobne zadeve. Vidojković tu preide v ostro satiro, pri kateri ni moč zgolj zamahniti z roko. 

Slog je sicer funkcionalen in nevznemirljiv, kar je morda škoda, morda pa tudi ne. Na trenutke me zmotil akcijski tempo, a moram priznati, da je bila težava bolj v meni kot v romanu samem.

Dobro čtivo, ki ni za vsakogar.