torek, 21. februar 2017

Tone Perčič: Izganjalec hudiča

Srh me je oblil, ko sem v romanu našel prvi "v kolikor" - bilo mi je, kot da bi mi kdo zapičil vilice v oko. Šlamastika se potem redno ponavlja, če-ja pa ob ne prav natančnem branju nisem našel nikjer na prvih dvesto straneh. Zanimivo, ker je Perčič več kot zgolj povprečno izobražen in pismen avtor. Za to postmodernistična stvaritev je leta 1995 dobil celo kresnika.

Nikoli se ne bi prebil do polovice, če ne bi bil ujet na Taromovem turbopropelerskem ATR 42 brez drugih možnosti. Težaven je že kafkovski pričetek, prepoln sivih kep sprijetih teles, strupenih mor in temnih ust, iz katerih se cedi pena, pomešana s hropenjem in stokanjem. Je pa začetek vsekakor intriganten uvod v drugi del, zapisan kot osumljenčevo pričevanje, pri katerem dostikrat nisem zlahka ločil med nebrojem pripovednih ravni. Junakovo življenje v Trstu je denimo popisano v skoraj klasični romaneskni maniri, kar mi je vzbudilo upanje v izboljšanje, a vse skupaj kaj hitro zgrmi v globine zaradi Perčičeve očitne želje napisati velik, brezčasen roman.

Odloženo s kančkom besa.

2 komentarja:

  1. Čeprav mi je avtor v študentskih letih na dveh tečajih tipa delavska univerza, na katerem smo se znašli tečajniki z množico že domala humorno raznorodnih motivov za učenje italijanščine, vbil kar lep odmerek tega jezika, čeprav sva po obveznem delu v bližnjem kafiču marsikatero žaltavo razdrla in marsikaj vase zlila, skratka, vsej naklonjenosti do profesorja navkljub - tole oceno podpišem. V celoti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tibogca. Kaj je/sta/so pa delal/-a/-i urednik, lektor in korektor?

    OdgovoriIzbriši