Kurt Vonnegut: Klavnica 5

Če bi moral na hitro tvoriti krajši stavek o Vonnegutu, bi občinstvo slišalo obilo nerazumljivega momljanja in besedno zvezo znanstvena fantastika.

Klavnico pet sem bral v prevodu Branka Gradišnika, kar je dodalo svojevrstno, nemara nepotrebno dimenzijo. Všeč mi je njegovo stremenje po slovenjenju ("nalepnica"), malce sem zavijal z očmi pri "Božiču" in "Dresdena", božje pa me je vrglo pri "kseroksiranju". Gradišnik je vsekakor car, a povsem drugačen kot njegov oče, ki je bil car carjev.

Tudi Vonnegut je car, seveda. Kako odpre igro v prvem poglavju! Poglavje sploh ni poglavje, ampak avtorjeva opomba ali kvečjemu uvod - ampak ne, začne se z "Ena". Več kot sijajno.

Potem "Dve".

Čujte:

 Billy Pilgrim se je iztaknil iz časa.

In se je res. Billy Pilgrim preskakuje v času in prostoru, kar Vonnegutu pomaga, da počasi pride do obljubljene teme: do nepotrebnega, spornega bombardiranja Dresdna. Na poti do tja Billy skaklja od rojstva do poroke, od živinskih vagonov do planeta Tralfamadora, ves čas s stoičnim tako gre to.

Veličasten roman s sijajno strukturo.

P. S. Roman je nastal leta 1969 kot osebna refleksija. O dejanskih razsežnostih bombardiranja Dresdna si morda velja prebrati članek v Der Spieglu. Pa ne, da bi različne številke kakorkoli izničile nesmiselnost morije.