Pri Fahrnerju bi se zlahka ujel v past branja skozi reminiscence in nostalgijo; spomnim se kajpak svojega dirkalnega kolesa eska s tremi prestavami, nadvse primernega za fijakanje do košarkarskega igrišča, nekaj manj pa za izlet do Mozirja. V Spodnji Rečici je prijazen možakar iz kleti izvlekel orodje in češko raketo spravil nazaj v vozno stanje. Prijatelju z battaglinom potek dogodkov najbrž ni ostal v kakšnem lepem spominu.
Fahrner piše o eskah in favoritih, ampak to ni pomembno. Kar šteje, je njegovo spravljivo pogledovanje v preteklost, zaznamovano z očetom, nogometnim zvezdnikom, razpadajočo družino, odraščanjem in sistemom, ki se je na oporečništvo znal odzvati tudi na nepredvidljiv način. Stričke in babico sem naravnost vzljubil.
Prijetno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar