Flann O'Brien: Tretji policaj

Flann O'Brien je psevdonim irskega postmodernista Briana O'Nolana. Njegov metafikcijski roman Tretji policaj je presenetljivo berljiv zaradi absurdnega humorja, ki se vleče skozi večino situacij, in je pisan na kožo vsem ljubiteljem Bulgakova. Najbrž ne bi umrl zaradi notranjih krvavitev, če bi Tretjega policaja prebral do konca, a vseeno nisem želel tvegati po nepotrebnem.

Elfriede Jelinek: Ljubimki

Elfriede Jelinek je Vedrana Rudan, cepljena z Borutom Golobom. Zajedljiva, zlobno odkritosrčna, boleče neposredna odslikovalka avstrijske sodobnosti.

V Ljubimkah se prepletata zgodbi mlade Brigitte in še mlajše Paule, ki se odločita, da bosta svojo prihodnost zgrabili za roge. Situacijska brezupnost je odlično povezana s pitijsko, ironično in samo-ironično pripovedjo, ki vijuga med domačijskimi dilemami in analizo ženske duše.

Presenečen sem bil, da se zgodbi nista povezali, a je to na koncu najboljša odločitev. Zmotila me je večinoma dokaj izražena klišejska narava junakinj, ki je kajpak namerna, a zoprna. Roman je solidna štirica.

Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja

Oboževalci Harper Lee so pred dvema letoma od razburjenja dihali v papirnate vrečke: presenetljivi vznik Pojdi, postavi stražarja je bil tako šokanten, da smo celo največji zavrteži posegli po Če ubiješ oponašalca. Zmeda je bila popolna: od kod se je naenkrat vzela Harper Lee, je Stražar res nadaljevanje Oponašalca in zakaj ne?

Vprašanj je bilo več kot odgovorov, bralska druščina pa se je skozi dolge mesece uskladila v domnevi, da je Stražar zgolj zgodnji osnutek Leejinega mega-romana. Verjemite, če hočete.

Pojdi, postavi stražarja vam ni treba brati, ker ne boste zamudili ničesar razen razmeroma prijetne umestitve v čas in dodelanega lika Alexandre. Preostanek je šepajoče, dolgovezno in predvidljivo moraliziranje. Dolgcajt.

Fran Milčinski: Skavt Peter

Milčinski je kralj. Tri njegova dela so zaznamovala moje otroštvo: legendarni Butalci, ki sem jih začel ceniti šele veliko kasneje, trpki Ptički brez gnezda iz rdeče Naše besede in spektakularna parada humorja Skavta Petra iz zbirke Biseri.

Milčinski je bil prvi varstveni in mladinski sodnik v Ljubljani (Ptički brez gnezda!), za tiste čase pa je dokaj pozno, po štiridesetem letu zakorakal v vode očetovstva. Skavt Peter je, če ga beremo med vrsticami, ganljiva izpoved očeta, ki natančno in nepristransko opazuje tako lastne otroke kot tudi občutja, ki ga prevevajo med odraščanjem potomcev in svojimi poskusi vzgoje. Pri tem je kritičen do frocovja, samega sebe in družbe, ki ga obdaja. Poslušajte, kako se loti pijancev:

Pijanci so resnično vredni usmiljenja. Prvič, ker jim silno trpi čast. Komaj kdo ugleda pijanca, holaj! - že si misli, tole je pijanec. S tako mislijo pa seveda ne koristi ugledu, ki ga želi pijanec uživati v človeški družbi ...

Skavt Peter je vsekakor med tridesetimi deli slovenske književnosti, ki jih morate prebirati v vseh starostnih obdobjih.

Ali Smith: Autumn

Ali Smith ima rokico za pisanje - v hipu sem se ji predal in užival v prefinjeni, humorni prozi. Če bi roman ostal pri Elisabeth in Danielu, njunih odbleskih skozi čas in brexitu, bi bilo ravno prav. Ko pa je Smithova dodala še Pauline Boty in neznano sporočilo ob koncu romana, ki se nekako ni prevrtalo do mojih možganov, sem se zavedel, da je balasta daleč preveč.

Morda bi bilo bolje, če bi Autumn prebral na dah, morda pa tudi ne. Nikoli ne bom izvedel.

Paul Auster: 4 3 2 1

Brez zamere, ampak tokrat sem kraljevsko brcnil mimo.

Težko je, tole moje življenje. V zraku je visela podelitev bookerjev, bil sem na dvestoti strani Austerja, odprte sem imel vse bralne čakre, lebdel sem v pripovedi in bil prepričan, da sem našel zmagovalca. 680 strani pred koncem. Kakšen samovšečen osel.

4 3 2 1 je zgodba o življenjih, ki bi lahko bila, če bi bila. Štiri možna življenja Archieja Fergusona, prikladno označena s številkami poglavij, recimo 4.1, 4.2 in tako naprej. Kar na začetku sploh ni jasno in sem - enako kot Blake Morrison v Guardianu - buljil kot kapelj ob možu tete Mildred, ki se nikoli ni poročila. Sedaj veste in tega ne obžalujem.

Bralec, ki bi rad odtekel nekaj kratkih sprintov ob zgodbi, se bo hitro upehal. Stavki so spektakularni:

"Lew and Millie had a taste for alcohol. They were one of those couples who drank as both a sport and a compulsion, a bibulous, insouciant pair of theatrical charmers whenever they were lubricated within the scope of their capacities, which were substantial, but oddly enough it was the pin-thin Millie who seemed the steadier of the two, who rarely ever wobbled or slurred, whereas her much larger husband sometimes went overboard, and even before Andrew’s death, Ferguson could remember the time when he saw his uncle passed out on the couch and snoring in the middle of a loud family party, which everyone had found so funny when it happened, but now, in the aftermath of that death, Lew’s drinking had increased, spreading beyond the parties, the cocktail hours, and the post-dinner nightcaps into high-noon lunchtime sloshes and secret tipples from the flask he carried around in the inside pocket of his jacket, which no doubt helped numb the pain twisting through his guilt-ridden, ravaged heart, but the booze began to affect his work at the store, sometimes rendering him incoherent when he talked to customers about the relative merits of Whirlpool and Maytag washing machines, and when he wasn’t incoherent, he was occasionally irritable, and when he was irritable, he often took pleasure in insulting people, which was no way to conduct business at 3 Brothers Home World, and so Ferguson’s father would have to step in, pull Lew away from the offended customer, and tell him to go home and sleep it off."

Spektakularni, a sploh ne predolgi. Počasna pripoved, počasna v smislu zenovskega polža, ki nima ne atletskih predispozicij, ne ambicij, ne želje in skoraj tudi ne cilja (o tem kasneje). Zgodba se deloma napaja tudi iz globoke erotične energije, s katero se Ferguson igra v dokaj široki, a ne popolni paleti.

In zakaj si Auster ne zasluži bookerja? Prvič, ker je Lincoln in the Bardo - četudi mi ni bil všeč - strukturno daleč bolj nor. Drugič, ker 4 3 2 1 še zdaleč ne izkoristi možnosti, ki jih ponujajo različna Fergusonova življenja. Vse se vrti okoli Amy pa ne-Amy, izletov v pisateljske dileme in političnih dogodkov, ki so zaznamovali šestdeseta leta v ZDA. Tretjič, ker se roman pri političnem aktivizmu popolnoma zaustavi in pogine. Da sem se preglodal do konca, mi je pomagala samo še surova zgornjesavinjska trma. Do konca, ki je - četrtič - podcenjevalen, žaljiv in podel. Austerju tega ne bom pozabil.

Ne, 4 3 2 1 ni moj zmagovalec bookerja 2017.

To je Ali Smith. Zagotovo. Po triindvajsetih straneh se ne morem motiti, kajne?

George Saunders je dobitnik nagrade The Man Booker Prize 2017

George Saunders (Lincoln in the Bardo) je dobitnik nagrade The Man Booker Prize 2017.

Razumem, zakaj.

Letošnja žirija je bila najboljša v zadnjih treh desetletjih. Moje tradicionalno gostilniško tarnanje nad vsesplošno zaplankanostjo in zadrtostjo teh punc in fantov letos odpade.

Sprejeli so pogumno odločitev, ki večini ne bo všeč. Saunders s svojim romanom poskuša premikati meje.

Četudi ni zmagal Paul Auster, lahko rečem: odlično leto za bookerja in izjemen izbor, vreden branja.