Feri Lainšček: Nedotakljivi

Lainščkov mit o ciganih, iz katerega veje pristna energija, me ni potegnil v branje. Nekaj manjka. Odložil sem ga s kančkom razočaranja. Nad samim sabo.

Julie Bonnie: Soba 2

Ni vsaka soba v porodnišnici enaka drugi. Za vrati teh sob se dogajajo neopisljive drame.

Sestra Béatrice sredi sprevrženosti bolnišničnega sistema opira vrata v sobe, predvsem pa se poskuša spraviti z bohemsko preteklostjo gole umetniške plesalke in ostro resničnostjo, v kateri je včasih treba samo preživeti. Nič več.

Nedodelan, deloma presunljiv roman.

Martin Suter: Small World

Ko se je Konrad Lang vrnil domov, je bilo tam vse v plamenih, razen drv v kaminu.

Otvoritev, da jo vikaš.

Konrad Lang prebiva v idilični vili družine Koch na Krfu. Kochovi ga po malem ujčkajo, čeprav ni jasno, zakaj. In o tem gre zgodba.

Konrad se počasi izgublja v prostoru in času, kar Suter prikaže v piko natančno. Alzheimer, seveda.

Skozi bolezen in obupane poskuse, da bi bolniku povrnili izgubljene spomine in osebnost, se zlagoma odstirajo tančice skrivnosti družine Koch. Suter piše z mojstrsko zanesljivostjo, kar pa ne pomaga, da ne bi zavoji zgodbe postali predvidljivi in večinoma privlečeni za ušesa.

Suterju bi skorajda uspel veliki met. Pa kdaj drugič.

Ivana Sajko: Ljubezenski roman

Ivana Sajko pove zgodbo v enem dihu in pri tem uspe celo menjati perspektive.

Slike iz romančka se mi vrtijo pred očmi še nekaj dni kasneje. Mlada izobraženca se najdeta, zaplodita otroka, in življenje se začne. Življenje začasnih zaposlitev, najemnin, brezposelnosti, ponižanj. Ljubezni, ki izginja in je nemara niti ni bilo. Iskanja dostojanstva. Životarjenja ob drugem. Presenetljivega optimizma, ki ga začutimo, če beremo resnično natančno.

Ljubezenski roman mi je segel do srca.

Karan Mahajan: The Association of Small Bombs

Mahajanov roman spada v zanimivo družino literarnih izdelkov, ki so berljivi, ambiciozni, z dodelanim ozadjem in ravno prav poglobljeni, pa vseeno ne pustijo globljih sledi.

Ni mi jasno, zakaj.

Jade Sharma: Problems

Kindle me je zajedljivo pozdravil s kratkim uvodnim predavanjem na temo, kako označevati besedilo. Pošteno. Res se že dolgo nisva videla.

Nisem se pustil vznemiriti. Jade Sharma piše odlično:

Peter stared at me as I put my hair in a ponytail. “Are you high?” he asked.

I shook my head no.

I lied to Peter because he didn’t understand shit. He didn’t understand how snorting a bag of dope didn’t mean I would end up becoming a toothless, cracked-out skank, or whatever clichéd Hollywood bullshit was implanted in his brain. When I tried explaining things to him, he would hear someone with a drug problem trying to rationalize her drug problem.

He made me feel like I was someone with a drug problem trying to rationalize her drug problem.

Mayina prvoosebna pripoved, sarkazem in samokritičnost so izvrstni. Večkrat sem dvignil obrvi ob odsekih, za katere bi se težko odločil, ali so pornografski ali zgolj neizmerno odkritosrčni. Škoda, ker Sharma drogeraške življenjske krivulje ne zna iztrgati iz stereotipa - roman zato ostane na pol poti, a je vsekakor vreden naše pozornosti.

Marcel Proust: V Swannovem svetu

Drugo, nemara tretje branje Prousta je bilo moje lastno iskanje izgubljenega časa, dolgih, brezdelnih poletij izpred desetletij, ko sem kot najstnik vohljal tudi po tatijevi knjižnici, katere središče je bila zbirka Sto romanov. Prvo srečanje z dehtečimi combrayskimi vrtovi in izbruhom spominov ob magdalenicah se mi je globoko zarezalo v spomin.

Danes tega nisem več našel. Magdalenice in vrtovi so še tam, nedvomno popisani z natančno roko nekoga, ki se je znal poglobiti v svoje spomine in občutja, izza počasne pripovedi pa počasi vznikajo še podobe privilegiranega dečka, ki ne prestopi kastnih meja, in družbe, ki se do onemoglosti ukvarja sama s seboj in s svojimi postranskimi težavicami. Prousta je dandanes težko brati. Žal mi je, da sem sploh poskušal.