Tja. Nemška besedica, ki me navdušuje že dolgo.
Torej: tja. Najprej sem Kehlmanna mislil brati, potem ga nisem mislil brati, zatem sem samo malo prelistal prvo poglavje, zagreznil v zgodbo, ampak ne zares, ker sem ves čas naklepal, da bom Kehlmanna zaradi komajda kaj povezanih zgodbic obtožil nesposobnosti in bom potem upravičeno odstopil. A ne, ni bilo tako enostavno. Pride namreč poglavje, v katerem se junakinja prepira s Kehlmannom, ki jo hoče v zgodbi pokopati, zaradi česar sem osupnil in o tem čudežnem dogodku razlagal vsem, ki se mi niso uspeli dovolj hitro skidati izpred oči. Potem sem bral z navdušenjem, a samo do sredine, ko mi je zanimanje usahnilo in se prav nič elegantno stegnilo nekje v kotu. Tako je to s Kehlmannom in mojim branjem.
Tja.
