Éric Vuillard: Dnevni red

 

Napuh mi je sicer šepetal, da 110 strani zlahka pohrustam pred zajtrkom, ker sem pač vešč bralec, a ni šlo zlahka. Nisem vešč bralec in tale zadeva ni kar enih 110 strani, temveč genialen roman, pri katerem je treba prebrati vsako črko. Vuillard sicer pobere znucano témo Hitlerjevega vzpona na oblast, anšlusa in kar je še teh zadev, in jo prestavi v učinkovito, pretanjeno in ostro zgodbo. Pri tem piše, da jemlje dih. Prizor s Schuschniggom:

"Odločil sem se - prvič v svojem življenju --, da spremenim svojo odločitev," reče Adolf Hitler., kot bi mu storil neprecenljivo uslugo. Mogoče se ob tem celo rahlo nasmehne. Kadar se nasmehnejo gangsterji ali nori blazneži, se jim je težko upreti; človek si želi čim hitreje odpraviti vzrok svoje nesreče, želi si miru. Med dvema postajam moralnega trpinčenja deluje nasmeh neverjetno blagodejno, kot zjasnitev po nevihti.

Brez besed. Vuillard je mojster.

Stanisław Lem: Gospodov glas

Gospodov glas sem poskušal brati kot roman, kar se ni moglo končati drugače kot klavrno. Profesor Hogarth se mi je vseskozi zdel sumljiv, vsevedno preskakovanje iz enega področja znanosti na drugo, od tam pa na filozofijo in še kam dlje, pa me je napsihiralo z dvomom o tem, ali Lem sploh ve, o čem govori. Malo o nevtrinskih emisijah, malo o signalu v "frekvenčnem pasu 57 milijonov eV", malo o "psihozikih", potem pa o "družbenem zedinjevanju", do katerega je priskakljal s termodinamike, stohastičnih izračunov in koincidence. 

Neprebavljiva solata zame, za nekoga drugega pa "knjiga, ki za vselej spremeni bralčev pogled na svet, spozna(va)nje in vrednote." Blagor drugim.