nedelja, 03. maj 2015

David Mitchell: The Bone Clocks


Brskam po knjižnici in po spominih. Ne morem verjeti, a vse kaže, da obožujem Davida Mitchella, in to na en tak čuden, sovražen način.

Za vse nejeverne Tomaže, predvsem pa za samega sebe prilagam slikovni dokaz.


Black Swan Greena se praktično ne spomnim, lahko pa zagotovim, da si Cloud Atlas, Ghostwritten (Tuje pero) in number9dream delijo nekaj ključnih značilnosti. Zelo (zelo zelo) prepričljivo prozo, ki kipi od energije; ohlapno povezane zgodbe, ki prehajajo ena v drugo v ozkih tunelih in tkejo zanimive vzorce; imaginativno komponetno, meječo na znanstveno fantastiko.

The Bone Clocks je bil nominiran za bookerja 2014. Klasični kompleksni Mitchell:
Commuters sway like sides of beef and slump like corpses: red-eyed office slaves plugged into Discmans; their podgier selves in their forties buried in the Evening Standard; and nearly retired versions gazing over west London wondering where their lives went.
 Duhovit kot hudič:
... contemplating that, while the wealthy are no more likely to be born stupid than the poor, a wealthy upbringing compounds stupidity while a hard-scrabble childhood dilutes it, if only for Darwinian reasons. This is why the elite need a prophylactic barrier of shitty state schools, to prevent clever kids from working-class postcodes ousting them from the Enclave of Privilege.
Mitchell v hipu vzpostavi učinkovite like, ki zlezejo pod kožo, začenši s smrkavo najstnico Holly Sykes, ki ji sledimo skozi dolge romaneskne okljuke. Vznikneta še dve močnejši osebi, Hugo Lamb in Crispin Hershey, pri katerem se ne morem otresti suma, da gre za rahlo aluzijo na Philipa Hensherja.

Dokler se roman dogaja v resničnosti ali v sprejemljivem robu imaginarnega, je branje vrhunsko. Prvi dve tretjini, tam nekje. Ne rečem, saj sem se vprašal, čemu služi Hugo Lamb in zakaj je treba secirati vsak njegov korak, ampak to so podrobnosti.

V zadnji tretjini se Mitchell žalibog odloči za manjšo mistično vojno, ki para živce. Povsem nepotreben vložek, ampak, kaj hočem, to je Mitchell. Kakšnih sto, dvesto strani se splača preglodati, da se prebijemo do sklepnega poglavja z apokaliptično Irsko in Holly kot babico. Sijajno branje, če - spet - odštejem posiljen zaključek z deus ex machina. Hja.

Mitchella pravzaprav bolj sovražim kot obožujem. Kar nekaj ran si bom moral še izlizati, preden se bom lotil The Thousand Autumns of Jacob de Zoet. Če sploh. Če sploh.

Ni komentarjev:

Objavite komentar