nedelja, 07. september 2014

Joseph O'Neill: The Dog


Brezimni odvetnik prereže svojo newyorško popkovino, pritrjeno na predvidljivo službo in, vsaj meni, dokaj zanimivo skoraj-ženo Jenn, se preseli v Dubaj, kjer postane skrbnik dobrodelne ustanove družine Batros. Slednja je sestavljena, in tukaj klobuk dol, iz prijetno sfrcljanih likov, ki odsevajo v zgodbi večinoma v refleksijah in elektronskih poštah, kompulzivno sestavljenih v protagonistovi glavi ter nikoli odposlanih.

Tako kot pri Netherland hvalim O'Neillovo prepričljivo in poglobljeno romaneskno ozadje: v Netherland analitik v investicijski banki, tukaj pa korporativni odvetnik v Dubaju. Zgolj ugibam, koliko gre tu za osebno izkustvo in koliko za res trdo delo.

Pa ne gre zgolj za ozadje, transformira se tudi jezik:
"I took it upon myself to visit websites dedicated to modern psychological advances and to drop in on discussion sites where, with an efficacy previously unavailable in the history of human endeavour, one might receive the benefit of wisdom, experience and learning of a self-created global network of community of those most personally and ideally interested in humiliation, and in this way stand on the shoulders of a giant and, it followed, enjoy an unprecedented panorama of the subject."
Preveč. Preveč vsega.
"In substantiation of this stereotype, the only UAE national I could claim to know, Mahmud, who officially functions as the 'local service agent' of Batros Family Office (Dubai) Ltd and bears technical responsibility for the getting of licences, visas, labour cards, etc., was never to be found, or, if to be found, failed to turn up for meetings or, if he did, turned up at his own convenience and in his own sweet time and to no effect."
Hja, to je ton romana, in kar precej trme je bilo treba, da nisem popustil skravžljanim živčkom in obupal še pred koncem. The Dog nima prave zgodbe, in ko sem se s tem sprijaznil, mi je bilo lažje. Šele potem sem lahko začel uživati v tistem, kar je tukaj res dobro: prefinjen humor, čudovita, lahkotna odlepljenost od resničnosti in zares dobra samorefleksija. Ko sem v labirintu podzgodb naštel šest zaklepajev, mi je skoraj padel mrak na oči, a se zategadlej v resnici ni treba razburjati. Vselej kaj hitro izbruhne kakšna legendarna in nepozabna pasaža, recimo tista, ko se lik neuspešno vrne z oddaje semena za umetno oploditev in se Jenn povsem odpuli.

Razumem, zakaj je O'Neill pristal med nominiranci za bookerja, a ga z lahkim srcem ne bi mogel priporočiti v branje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar