Januarja letos je umrla Ivica Žnidaršič, dolgoletna predsednica Društva izgnancev. Njeno ime poznamo vsi potomci ukradenih otrok. Ivica Žnidaršič se pojavi že na strani osem.
Pred Glasom drugega je najprej treba prebrati Česar mi starši niso povedali. Najbrž bi šlo tudi brez tega, a ne bi bilo isto. Alenka Auersperger mi je že takrat prirasla k srcu zaradi literarnega, skorajda lahkotnega in mestoma sarkastičnega obdelovanja tematike, ki je v svojem jedru globoko tragična. Auersperger se vprašanj nemške manjšine v Sloveniji, nemške narodne skupnosti, avstrijskih staroselcev, Volksdeutscherjev in vseh možnih izpeljank prej navedenih besednih zvez ter obžalovanja vredne usode Kočevarjev loti z redko gorečnostjo in doslednostjo, ki jo dandanašnji najdemo samo še pri Matevžu Krivicu.
Priznam, nemška manjšina se mi na prvo žogo zdi obrobna težava, me pa zanimajo nekatera druga vprašanja, denimo narodnostna sestava Slovenije skozi stoletja, narod do leta 1848 in po njem, ezuli, optanti, fojbe, srhljive pa se mi zdijo mitologije, ki jih sebično podžiga dnevna politika. Glas drugega je prišel kot naročen.
Auersperger velja prisluhniti, kako z lasersko natančnostjo secira dejstva, izjave, sosledja, podatke in vsa možna ozadja. Kakšno iztočnico tudi vljudno spregleda, denimo veličastno osebnost Karin Kneissl, kar avtorici štejem v dobro.
Čakam naslednjo knjigo. Nič drugega ne morem reči.
