Trilogija, kar ni prav dobro razvidno iz sličice zgoraj.
Od vseh Helmutov, Hellmutov, Helmuthov in Hellmuthov je naš Kirst tisti z dvema l v sredini in t na koncu. To zgolj kot robna opazka. Morda je pomembno navreči, da se je leta 1932 kot najstnik pridružil NSDAP, iz nje leta 1933 izstopil, ker je imel baje težave s plačevanjem članarine, med vojno pa je služil v Wehrmachtu. Kot smo v prejšnjem stoletju opazili vsi smrkavci, ki smo iz knjižnic vlekli kupe kirstov, je z nacizmom temeljito in sistematično opravil prav skozi svoje romane.
Desetletja kasneje sem se znova preizkusil na trilogiji 08/15, ki velja za Kirstov vrhunec. Takšni poskusi so vselej tvegani in jih ne priporočam nikomur.
MG 08/15 je bil standardni mitraljez nemške vojske, simbol dolgočasnosti, povprečnosti in pomanjkanja vsakršne izvirnosti. Čudovit naslov za jedko kritiko pruskega militarizma.
Branje kar teče, četudi morda sto, dvesto strani v vsakem delu trilogije bolj počasi, ko Kirst še razpostavlja figure po šahovnici, potem pa lepo prime in kar nekaj časa drži. Če Kirstu oprostimo, da se naslika v glavnem junaku Aschu, ki je popoln in brez napak, je branje še kanček lažje. Občasno iz zgodbe zaveje prijeten, očetovski duh Ericha Kästnerja, ki se prav nič ne stepe z ostrim obračunavanjem z množico vojaških tepcev vseh činov, nravi, starosti in oblik. Kirst bralcu stvari lepo poenostavi, naslika črno-belo, na bralcu pa je, ali se želi s tem sprijazniti. Jaz sem se, in ni mi žal.
