Ko sem bral Vodolazkina, sem v občasnem odsekanem ritmu in porogljivosti prepoznaval našega Boruta Goloba. Denimo o srednjeveškem izvajanju triaže:
Tiste, ki so prišli po pomoč, je najprej sprejel brat Meletij, ki se je tudi odločil, kako ravnati v posameznem primeru. Nekatere je takoj poslal domov, ne da bi jih poslušal do konca. Mednje je spadala velika množica takih, ki so izgubili moško moč ali je sploh niso imeli. Meletiju se je ni zdelo potrebno obnavljati, saj je bilo po njegovih izkušnjah, kot je trdil, doseči nasprotno neprimerno teže. Izjema so bili tisti, ki v zakonu niso imeli otrok. Zgolj take je Meletij po ustrezni molitvi pripeljal k Ambroziju. Po obisku samostana so se jim začele porajati posteljne misli, ki pa so zahvaljujoč Meletijevim molitvam po rojstvu otroka nemudoma izginile.Pa ne gre samo za vrhunsko zajedljivost, sploh ne. Vodolazkin preplete staroruski misticizem s premočrtno življenjsko zgodbo zdravilca s štirimi različnimi imeni in doda občasne odskoke v sedanjost. Rezultat: branje brez diha in užitki na vseh ravneh.
Samo poslušajte to:
Zagledala je Arsenija, ki je ležal na porumeneli travi od prejšnjega leta, in rekla: Kdor letukaj živi, je nemu ta zemla postela negova, inu pak tu nebu žegen inu varovane. Ja, taki gradnji bi težko rekli polnovredna, so se strinjale sestre.Lijana Dejak, dame in gospodje!
Prehodi iz sodobne slovenščine v (kaj? Trubarjevo? staro?) slovenščino so vrhunsko spletkarski in potegnejo roman do vrhunca. (Spremna beseda o tem pravi: "Pisatelj z vpogledom v starorusko jezikovno stanje omogoča doumetje vloge dvojnega, govorno-pisnega temelja recepcije jezika in s tem razumevanje mnogih oblik t. i. diglotičnega jezikovnega stanja srednjeveške Evrope." Če vam navedek ni omogočil doumetja, vas lahko potolažim, da niste osamljeni.)
Obvezno branje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar