četrtek, 07. december 2017

Fran Milčinski: Skavt Peter

Milčinski je kralj. Tri njegova dela so zaznamovala moje otroštvo: legendarni Butalci, ki sem jih začel ceniti šele veliko kasneje, trpki Ptički brez gnezda iz rdeče Naše besede in spektakularna parada humorja Skavta Petra iz zbirke Biseri.

Milčinski je bil prvi varstveni in mladinski sodnik v Ljubljani (Ptički brez gnezda!), za tiste čase pa je dokaj pozno, po štiridesetem letu zakorakal v vode očetovstva. Skavt Peter je, če ga beremo med vrsticami, ganljiva izpoved očeta, ki natančno in nepristransko opazuje tako lastne otroke kot tudi občutja, ki ga prevevajo med odraščanjem potomcev in svojimi poskusi vzgoje. Pri tem je kritičen do frocovja, samega sebe in družbe, ki ga obdaja. Poslušajte, kako se loti pijancev:
Pijanci so resnično vredni usmiljenja. Prvič, ker jim silno trpi čast. Komaj kdo ugleda pijanca, holaj! - že si misli, tole je pijanec. S tako mislijo pa seveda ne koristi ugledu, ki ga želi pijanec uživati v človeški družbi ...
Skavt Peter je vsekakor med tridesetimi deli slovenske književnosti, ki jih morate prebirati v vseh starostnih obdobjih.

Ali Smith: Autumn

Ali Smith ima rokico za pisanje - v hipu sem se ji predal in užival v prefinjeni, humorni prozi. Če bi roman ostal pri Elisabeth in Danielu, njunih odbleskih skozi čas in brexitu, bi bilo ravno prav. Ko pa je Smithova dodala še Pauline Boty in neznano sporočilo ob koncu romana, ki se nekako ni prevrtalo do mojih možganov, sem se zavedel, da je balasta daleč preveč.

Morda bi bilo bolje, če bi Autumn prebral na dah, morda pa tudi ne. Nikoli ne bom izvedel.

sobota, 11. november 2017

Paul Auster: 4 3 2 1

Brez zamere, ampak tokrat sem kraljevsko brcnil mimo.

Težko je, tole moje življenje. V zraku je visela podelitev bookerjev, bil sem na dvestoti strani Austerja, odprte sem imel vse bralne čakre, lebdel sem v pripovedi in bil prepričan, da sem našel zmagovalca. 680 strani pred koncem. Kakšen samovšečen osel.

4 3 2 1 je zgodba o življenjih, ki bi lahko bila, če bi bila. Štiri možna življenja Archieja Fergusona, prikladno označena s številkami poglavij, recimo 4.1, 4.2 in tako naprej. Kar na začetku sploh ni jasno in sem - enako kot Blake Morrison v Guardianu - buljil kot kapelj ob možu tete Mildred, ki se nikoli ni poročila. Sedaj veste in tega ne obžalujem.

Bralec, ki bi rad odtekel nekaj kratkih sprintov ob zgodbi, se bo hitro upehal. Stavki so spektakularni:
"Lew and Millie had a taste for alcohol. They were one of those couples who drank as both a sport and a compulsion, a bibulous, insouciant pair of theatrical charmers whenever they were lubricated within the scope of their capacities, which were substantial, but oddly enough it was the pin-thin Millie who seemed the steadier of the two, who rarely ever wobbled or slurred, whereas her much larger husband sometimes went overboard, and even before Andrew’s death, Ferguson could remember the time when he saw his uncle passed out on the couch and snoring in the middle of a loud family party, which everyone had found so funny when it happened, but now, in the aftermath of that death, Lew’s drinking had increased, spreading beyond the parties, the cocktail hours, and the post-dinner nightcaps into high-noon lunchtime sloshes and secret tipples from the flask he carried around in the inside pocket of his jacket, which no doubt helped numb the pain twisting through his guilt-ridden, ravaged heart, but the booze began to affect his work at the store, sometimes rendering him incoherent when he talked to customers about the relative merits of Whirlpool and Maytag washing machines, and when he wasn’t incoherent, he was occasionally irritable, and when he was irritable, he often took pleasure in insulting people, which was no way to conduct business at 3 Brothers Home World, and so Ferguson’s father would have to step in, pull Lew away from the offended customer, and tell him to go home and sleep it off."
Spektakularni, a sploh ne predolgi. Počasna pripoved, počasna v smislu zenovskega polža, ki nima ne atletskih predispozicij, ne ambicij, ne želje in skoraj tudi ne cilja (o tem kasneje). Zgodba se deloma napaja tudi iz globoke erotične energije, s katero se Ferguson igra v dokaj široki, a ne popolni paleti.

In zakaj si Auster ne zasluži bookerja? Prvič, ker je Lincoln in the Bardo - četudi mi ni bil všeč - strukturno daleč bolj nor. Drugič, ker 4 3 2 1 še zdaleč ne izkoristi možnosti, ki jih ponujajo različna Fergusonova življenja. Vse se vrti okoli Amy pa ne-Amy, izletov v pisateljske dileme in političnih dogodkov, ki so zaznamovali šestdeseta leta v ZDA. Tretjič, ker se roman pri političnem aktivizmu popolnoma zaustavi in pogine. Da sem se preglodal do konca, mi je pomagala samo še surova zgornjesavinjska trma. Do konca, ki je - četrtič - podcenjevalen, žaljiv in podel. Austerju tega ne bom pozabil.

Ne, 4 3 2 1 ni moj zmagovalec bookerja 2017.

To je Ali Smith. Zagotovo. Po triindvajsetih straneh se ne morem motiti, kajne?

sreda, 18. oktober 2017

George Saunders je dobitnik nagrade The Man Booker Prize 2017

George Saunders (Lincoln in the Bardo) je dobitnik nagrade The Man Booker Prize 2017.

Razumem, zakaj.

Letošnja žirija je bila najboljša v zadnjih treh desetletjih. Moje tradicionalno gostilniško tarnanje nad vsesplošno zaplankanostjo in zadrtostjo teh punc in fantov letos odpade.

Sprejeli so pogumno odločitev, ki večini ne bo všeč. Saunders s svojim romanom poskuša premikati meje.

Četudi ni zmagal Paul Auster, lahko rečem: odlično leto za bookerja in izjemen izbor, vreden branja.

nedelja, 15. oktober 2017

George Saunders: Lincoln in the Bardo

Če bi pri manični depresiji z "M" označil manični, z "D" pa depresivni stadij, pri tem pa z izmenjavanjem malih in velikih tiskanih črk poskušal orisati jakost, bi bilo moje branje Georga Saundersa videti kot: DdmmMMdddDDDDDmmmmMMMMMdddmdmdDmDDDD.

Najprej: bardo je v nekaterih vejah budizma prehodno obdobje med smrtjo in ponovnim rojstvom. V bardu se nepričakovano znajde oboževani sin Abrahama Lincolna.

Roman je pravzaprav presunljiv - skozi strukturni eksperiment, v katerem prevladuje kakofonija glasov mrtvih (the reverend everly thomas, roger bevins iii in hans vollman), povezana s citati iz zgodovinskih virov, se počasi izriše neznosna bolečina očeta, ki izgubi sina. Prav ta bolečina malega Willieja zadržuje v stanju tranzicije in prav tu Saunders pokaže ves svoj pisateljski dar. Poguma mu vsekakor ne manjka, zmanjka pa mu streliva: ko izčrpa udarce v čustveni svet bralca, mu ostane zgolj malo manevrskega prostora, na katerem bi lahko zgodbo obrnil tako, da bi ponovno dobila zalet. Izstopil sem na polovici poti.

torek, 03. oktober 2017

Emily Fridlund: History of Wolves

Fridlundovi kritiki očitajo vse sorte. Plehke, nedosledne like. Nezmožne presenetljivih dejanj. En sam ritem: počasen in žalosten. Hiter zaton zgodbe in kup introspekcij, ki sledijo.

Z vsem naštetim se strinjam.

A naj vam zaupam skrivnost: preberite roman, vendar ne kot gotsko zgodbo nerazumljene najstnice s staršema, ki sta skoraj brezupna hipača v kolibi pri zahojenem jezeru. Roman berite zaradi suspenza. Zaradi nečesa, kar visi v zraku skoraj od začetka in se dolgo ne udejani. Suspenz je pravzaprav grozljiv, pa ne zgolj zaradi tega, kar dejansko je, pač pa med drugim tudi zaradi srha, ki me je oblival ob misli, da bo vse skupaj strmoglavilo na raven Dekleta na vlaku.

Natančno si oglejte eno izmed najboljših prvih poglavij, kar se jih je znašlo na literarnem tržišču.

Ker gre za suspenz, vam ne povem čisto ničesar več.

History of Wolves je upravičeno med finalisti za letošnjega bookerja.

(In o moj bog! Bolj kot berem nominirance, bolj se strinjam z žirijo! Da ni morda na pohodu kakšen virus, ki skisa takšne bolj majhne možgane?)