četrtek, 19. julij 2018

Noëmi Lerch: Kmetica

Izvirnik je izšel pri švicarski založbi verlag die brotsuppe. Navdušen sem nad imenom založbe, malce manj pa nad preveč umetniško spletno stranjo.
Kmetica govori zgodbo, postavljeno v nevarno območje skoraj avtobiografskega, a ker Lerchova zapiše samo to, kar je nujno potrebno in niti pičice več, imamo priložnost brati novelo na robu poezije. V zanimivo razmerje med glavno junakinjo, ki jo komajda spoznamo, in pragmatično Kmetico se vpletajo mrtvi in izgubljeni, meje med resničnostjo in sanjami pa se popolnoma zabrišejo. Grozeča gora, bobnenje skal z melišča, zapuščena vila in poševni cerkveni stolp so ravno pravšnja kulisa za skrajno reducirano zgodbo.

Če že moram javkati, naj omenim, da mi je prenekateri drobec povsem ušel skupaj s pomenom in namenom. Ko sem v dodanem slovarčku besed našel "zaporo diferenciala", mi je šele postalo jasno, da najbrž nisem bil pravo ciljno občinstvo.

torek, 17. julij 2018

Marie NDiaye: Ladivine


Všeč mi je občutek, ko se sredi noči v hotelu za hip predramim in se vprašam, kje sem, katera postelja je to, kje je stena, okno, zakaj sem tu. Všeč mi je, če tako berem tudi svoje knjige, brez kukanja na zavihek in brkljanja po pomilovanja vrednih blogih, kot je tale; skok na glavo v temino vode, presenečeno zajemanje sape, in gremo.

Šele ko sem obrnil zadnjo stran Ladivine, sem izvedel, da je Simon Popek roman bral kot "psihološko kriminalko prvega reda". Zanimivo, ker ko potegnem črto, mi ostane zgolj spomin na turbo-različico Skodelice kave, dopolnjeno z natančnimi psihološkimi profili udeležencev. Romanu nikakor ni v pomoč dejstvo, da se dvakrat pojavita imeni Ladivine in Clarisse, je pa Ndiaye ta prijem uporabila, da bi poudarila prepletenost usod. Kljub nekaterim odličnim odsekom, kot sta denimo opis bednega dopusta na morju in počlovečenje Richarda, se nad Ladivine zbere pregosta megla misticizma, ki mu ne vidim smisla, in izginotja, ki je pa res čisto brez zveze.

Preberite raje Tri močne ženske.

torek, 03. julij 2018

Borut Golob: Pes je mrtev


Ne vem, ali na Slovenskem živi kdo, ki bi roman Smreka bukev lipa križ opeval bolj kot jaz. Resno dvomim.

Za Goloba sem napovedal tudi veliko Prešernovo nagrado, in to takoj, ko napiše še en roman na isti ravni.

Po porazu z Raclette je tukaj Pes je mrtev. Velika Prešernova nagrada je še tisoč kilometrov dlje, kot je bila.

Pes je mrtev je povprečen sodobni slovenski roman. To je, jasno, že kar krepka psovka, za katero se ne mislim opravičevati. Od Goloba pričakujem več kot od obrtnikov.

Z romanom je narobe skoraj vse. Uvodni stavki so omledni in bržkone služijo ustvarjanju primerne eksistencialne napetosti. Razen privzdignjenih obrvi je učinek ničen. Zgodba je zgoščena okoli smrti ljubljenega psa, treh ljubic, nepredstavljivo izvirne ideje, da dve od njih poimenuješ Ana, popotnikovega pogleda skozi okno vagona in prisluškovanja pijanim Angležem. Smreka bukev lipa križ temelji na gosto posejanih življenjskih postulatih, smešnih kot hudir, ki pa se tukaj sprevržejo v polizobražensko duhovičenje. Če bi roman olupil kot čebulo, odvrgel ves balast, bi ostala zgolj dokaj kakovostna pornografija z glavnim junakom izjemne potence in spolnih tehnik, ki mu je ime - o moj Bog!!! pa ne moreš! - Borut.

Naslednji Golobov roman si bom sposodil v knjižnici. Dovolj je bilo.

ponedeljek, 02. julij 2018

Eka Kurniawan: Lepota je pogubna



Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmo zapét'! Bog našo nam deželo, Bog živi šaljivčka na Cankarjevi založbi, ki je roman postavil z naborom znakov velikosti 8 ali tam nekje.

Osebne zamere na stran; vsakič, ko preberem prvi odstavek, me oblije kurja polt:
Neko sobotno popoldne meseca marca je Devi Aju vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva. Pastirček, ki se je zbudil iz dremeža pod plumerijo, se je polulal v hlače in zavreščal, štiri ovce so zbezljale med kamne in lesena znamenja na grobovih, kakor da bi tiger skočil mednje.Začelo se je tako, da je zaropotalo iz starega groba z nagrobnikom brez napisa, preraščenega s travo do kolen, a so vsi vedeli, da je grob Devi Aju. Umrla je pri dvainpetdesetih in vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva, in od takrat naprej nihče ni vedel, kako naj štejejo njena leta.
Kurniawan nas bliskovito prestavi na skrajne obronke magičnega realizma, za katerega sem mislil, da je izdihnil že pred desetletji, in nas zanesljivo vodi po zgodbi slavne prostitutke in njenih štirih hčera. Hvalim iskrivost pripovedi in njeno umeščenost v indonezijski zgodovinski kontekst, ne morem pa mimo pomanjkanja vodilne niti, ki je sama družinska saga ne more nadomestiti, izpadov čez rob obscenosti in godlje proti koncu, ki jo je Kurniawan neuspešno poskušal rešiti z duhovi. Kar je več kot bedno.

Zanimiva mešanica briljantnega pisanja in strukturnih porazov.

nedelja, 03. junij 2018

Connie Palmen: Ti si rekel

Ted Hughes, podgana, kot je vsakomur jasno, izmeček, babjek, pomilovanja vreden rimač, nedorasli ego-manijak, manipulator in edini krivec za smrt Sylvie Plath, v Ti si rekel končno dobi svoj glas. Roman Connie Palmen je sol na rano vseh nas, ki nam je vse jasno, pri tem pa znamo našteti eno samo pesniško zbirko nemara najbolj slavne ameriške pesnice, dva naslova pesmi, se pa zlahka spomnimo plinske pečice in tega, kaj je Ted Hughes počel 11. februarja 1963.

Connie Palmen opravi zgledno delo, ko preklopi v rahlo poetično in občasno nabuhlo pripoved, ki bi jo tako zlahka pripisal pesniku Hughesovega kova, da sem se moral nekajkrat uščipniti in samemu sebi prišepniti, da gre za fikcijo, ne za avtobiografsko naracijo. Zaradi pripovednega sloga, kakršen pač je, se nit zgodbe nekajkrat tudi zatakne, a drugače skoraj ne bi šlo.

Hughesov zorni kot je odslikan tako realistično, da se ga najbrž ne bom mogel otresti do konca življenja, z vrhuncem, ki ga predstavlja besnenje od strani 249 naprej.

Ti si rekel je himna neslišanih. Na tem svetu jih je poleg Teda Hughesa še milijarde.

sobota, 02. junij 2018

Martin Pollack: Der Tote im Bunker

Truplo dr. Gerharda Basta, leta 1947 najdeno v bunkerju na Brennerju, požene njegovega sina Martina Pollacka na potovanje, polno pravih vprašanj.

Bastovi predniki - to je bil zame najboljši del - izhajajo s Spodnje Štajerske, kot se lepo reče, in so bili zanimiva mešanica Nemcev iz Kočevja, Laškega, Celja in Ljubljane. Kako so dojemali Slovence, naše narodno prebujenje, sokolska društva, rabo slovenščine? Kdo je bil vreden več? Kako je pravična zgodovina in kdo jo piše? Kako iz slovenskega zakotja prideš na napačno stran človečnosti? In ne nazadnje, moje ime, ki ga zlahka zapišem v nemščini (Franz Stieglitz), a moram pri tem takoj pristaviti, da nisem Nemec, ker to pač nisem in niti ne želim biti, saj imam poleg družinskega drevesa tudi nekaj dobrih dodatnih razlogov.

Odlično napisano kljub manjšim spodrsljajem ("Truber", general "Majster"), ki jih Pollack premaga z dokumentarnim pisanjem na meji leposlovja.

četrtek, 24. maj 2018

Andrew Sean Greer: Less

Pulitzer 2018. Ampak zakaj?

Najprej sem bral čisto počasi, ker sem bral roman o LGBT in me je pri tem komajda kaj vleklo naprej, razen seveda skoraj šaljivih začetkov poglavij.

Ko sem kmalu zatem začel Less brati kot zgodbo skoraj petdesetletnem - khm - starčku, ki se poda na potovanje po svetu, se mi razpoloženje ni bistveno popravilo, šlo pa ni niti navzdol. To me je razveselilo, a ne toliko kot nepričakovano Zohrino norčevanje iz tematike romana:
"Zohra asks, “Is it a white middle-aged man?” “Yes.” “A white middle-aged American man walking around with his white middle-aged American sorrows?” “Jesus, I guess so.” “Arthur. Sorry to tell you this. It’s a little hard to feel sorry for a guy like that.” “Even gay?” “Even gay.” “Bugger off.”"
Prefinjena, duhovita distanca, ki jo Greer vzpostavi s prvo črko in je ne pozabi vse do konca, je bila ena izmed treh stvari, ki so romanu prislužile pulitzerja.

Druga je nedvomno skrivnostni vsevedni pripovedovalec, eden izmed najboljših po Díazovem Kratkem, čudovitem življenju Oscarja Waa. Klik, in nam ga vsadi v spomin za vedno, ta Greer:
"From where I sit, the story of Arthur Less is not so bad. I admit it looks bad (misfortune is about to arrive)."
Najpomembnejše pa je bilo spoznanje, ki me je razsvetlilo šele po polovici, da je LGBT in vse ostale trike, s katerimi Greer izjemno vešče operira, najbolje potisniti vstran in Less brati na tisti staromodni in tolikanj zaničevani način: kot ljubezensko zgodbo. Šele takrat vsi koščki sestavljanke padejo na svoja mesta, da lahko globoko vdihnete in rečete: mater, kako dobra knjiga!