torek, 15. avgust 2017

Ivica Prtenjača: Brdo

Ivica Prtenjača je letnik 1969, rojen na Reki. Če iz imena sklepate, da gre za krhkega, zafrustriranega špeglarja, se vam splača poguglati njegove fotografije. Dela že od svojega petnajstega leta, in sicer kot odčitovalec vodomerov, inkasant za plin, dostavljavec sladoleda, skladiščnik, gradbinec, galerist, serviser gasilnih aparatov, prodajalec, knjigarnar, vodja marketinga in predstavnik za stike z javnostmi.

Dva izmed teh poklicev se udejanjita v zagrebškem liku, ki se umakne na vrh otoka. Ideja otoka je med pisci in tistimi, ki si to želijo biti, vsaj tako mamljiva, kot je bil menedžerski prevzem za slovensko gospodarsko smetano pred dvema desetletjema. Zdi se čudovit, a te na koncu prejkone ubije.

Zgodba je v osnovi dobra: samota, čudaštvo, vse naokoli turisti, življenje z ostarelim oslom, nekaj zanimivih lokalcev, introspekcija, take reči. Malce sem škrtal z zobmi:
Visoko si sam. Ljudi su daleko od tebe i nitko, ali nitko od tebe ništa ne očekuje. Možeš ostati nepomičan danima. Možeš ovdje oboljeti, umrijeti. Nikome ništa ne duguješ. Smiri se i pokreni ruku koju osjećaš slabijom. Tek onda sve ostalo.
Izvzemši patetiko, je Brdo lepo zaokrožen roman.

Ivana Bodrožić: Rupa

Bodrožićeva je kanila napisati roman o politični in kriminalni gnilobi povojne Hrvaške, kjer so ločnice med Srbi in Hrvati zgolj prikladno orodje obeh političnih oligarhij, da lahko nadaljujejo s svojimi igricami v kalnem.

Naložila si je preveč: že uvodna slika s hrvaško profesorico Kristino, ki se zaplete s srbskim dijakom, bi zahtevala bolj premišljen pristop, ko pa se v zgodbo vpletejo še niti novinarke Nore in pol zakotnega mesteca ter se zgodi prva smrt, roman v hipu in povsem brez gracioznosti potone. 

O Rupi bi težko našel lepo besedo.

Damir Karakaš: Sjećanje šume

Itak. Avto je bil naložen do vrha, v njem vsaj štirideset knjig, od tega zagotovo deset od tamale, čez teden dni pa javkanje, da ji zmanjkuje čtiva.

Ideja, da med obiskom Zadra zaviješ v eno izmed knjigarn in povprašaš po kakšni slovenski knjigi, se morda zdi idiotska, ampak ne: imeli so dva Coelha, izdana pri založbi VBZ. Častna beseda.

Med postavanjem med policami me je presekala misel, da je minilo že deset let, odkar sem bral takratne hrvaške literarne zvezde. Ah, Vedrana Rudan, Renato Baretić, Dubravka Ugrešić, Ante Tomić, Boris Dežulović!

Sposobna prodajalka me je zasula s predlogi, ob ravno pravem času zavila oči nad Rudanko in Coelhom, mi prodala štiri knjige in zahtevala, da pridem naslednje leto povedat, kako je šlo branje. Tako se to dela.

Sjećanje šume je bil zadetek v polno v prvi minuti. Poezija. Že naslovi poglavij so umetnine: Nešto na kotačima, Atomska bomba spava, Žene koje gaze po kupusu, Upute za klanje svinja, Kuda ide voda, Krave kao baloni ... Karakaš piše o odraščanju za devetimi gorami, strahovih in hrepenenjih, starših, ki so, kakršni so, o življenju in smrti. Bereš in moliš, da ne bi minilo.

Karakaš je mojster.

sobota, 05. avgust 2017

Pierre Michon: Mala življenja

Michon nam v sočnem flaubertovskem slogu naslika osem podeželanov in njihove življenjske zgodbe, vsakič iz rahlo drugačnega zornega kota in vselej zgolj zato, da se pred nami počasi izčisti podoba rahlo zoprnega plemiškega mladiča. V kakšni meri gre za avtobiografsko pisanje, ni jasno, a vseeno: Mala življenja so čudovita retro-mešanica Gospe Bovary, Swanovega sveta in skorajda tudi Špeha na kruhu. Roman, kakršnih dandanašnji ne delajo več.

Andrej Gelasimov: Leto prevar

Ne vidim razloga, zakaj je roman Leto prevar označen kot mladinsko čtivo.

Starci ga bomo brali kot odblesk končane vojne v Čečeniji, Jelcinove vladavine in veličastnega finančnega potopa. Slovenskim mladcem bo zgodovinski kontekst povsem nerazumljiv, kriminalno ozadje pa tako ekscesno, da bo že moteče.

Nisem bil zadovoljen, če povem na kratko.

Catalin Dorian Florescu: Slepi maser

Ne pomnim, da bi mi bil pri romanu odveč že zapis iz naslova. Florescuju je to uspelo: slepi maser iz zakotnega letoviškega mesteca in vse kolobocije z ljudmi, ki so mu primorani brati knjige, so povsem nepotrebni. Nepotrebna je tudi prisiljena mitologija, ki gomazi z vseh koncev.

279 strani sem vseeno prebral do konca, najbrž zaradi Teodorjevega pobega iz  Ceauşescujeve Romunije, epizodne vloge Ljubljane, predvsem pa zaradi ponovnega snidenja z Valerie, na katerem bi lahko roman zrasel do neslutenih višin, pa se to seveda ne zgodi.

Marie NDiaye: Tri močne ženske

Zgodbe treh žensk, pa četudi je druga zapisana skozi oči kronične zgube Rudyja, bi lahko bile tudi tri novele. Povezujejo se preko natančno določenih točk in oseb, ki jih lahko brez večje škode tudi spregledate, saj sporočilnost romana kljub temu ostaja silovita. Še najbolj nemara s Khady na koncu:
Jaz sem, Khady Demba, je razmišljala, še ko je njena lobanja udarila ob tla in ko je s široko razprtimi očmi nad ograjo videla počasi pluti ptico z dolgimi sivimi perutmi - jaz sem, Khady Demba, je pomislila v blisku tega razodetja, vedoč, da je ona tista ptica in da ptica to ve.
Brez besed.