sreda, 14. februar 2018

Kajetan Kovič: Pot v Trento

Kajetan Kovič piše kot na steroidih: vsaka beseda je na svojem mestu in pri vsakem stavku zaslutiš še deset neizrečenih besed. Kajetan Kovič ni bil zastonj odličen pesnik.

Pot v Trento je ambiciozen družinski roman z zapletenim, nepredvidljivim junakom. Že v prvem poglavju me je začelo pestiti nelagodje ob pretiranih prešuštniških izpadih Franca M., pri "tihem baronu" pa sem se že začel spopadati z vabljivo mislijo na odlaganje knjige nazaj na police. Nadaljevanje prinese izboljšanje, ki je najbrž pogojeno s prenosom dogajanja na fronto, se pa pri tem glavni lik spremeni skoraj do nespoznavnosti.

Romanu manjka predvsem povezovalne energije, ki bi nosila bralca od strani do strani. Ob pretežno ambientalnem popisovanju dogodkov in občasnem menjavanju pripovednih tehnik sem posumil, da je šlo pri Koviču samo za radovednost, kako se bo njegovo nedvomno pesniško mojstrstvo odrazilo v prozi. Ne prav dobro.

ponedeljek, 12. februar 2018

Ivan Cankar: Hlapci

Človek odraste, ko prebere Hlapce, ne da bi mu pred tem kdo zvijal roko na hrbtu. Pri meni je kar trajalo, odraščanje.

Cankar, ki je bil svojčas zvezda intelektualne estrade, danes v Sloveniji podoben ... nikomur, si je v borbi med liberalnim učiteljstvom in črnim klerom upal ter dovolil marsikaj.

Denimo malce pocestniškega zezanja:
Zdravnik: Lepa beseda je napredek ...Komar: Lepa reč je svoboda ...Geni: Najboljše pa so pečene piške.
Ali pa - oprostite mi, saj vem, vsi poznamo ta navedek, a vseeno - besnenje nad slovensko nravjo:
Jerman: ... Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.
In še grmenje iz četrtega akta:
Jerman: Glejte, človek dandanašnji še svojemu najbližjemu ni zvest, ne bratu ne prijatelju; in še sebi ni zvest - ne svojemu spoznanju, ne svoji naturi ... pa bi zvest bil temu ljudstvu, ki zaupa na oko in na besedo, kakor otrok? Pomislite, pol leta je komaj, komaj od setve do žetve, pa so ljudje, brez števila jih je, zavrgli svojo pamet in svojo vest, kakor škodljivo breme na tej poti do kruha. Tisti, ki so Boga samega zasmehovali, kleče pred njegovimi nevrednimi hlapci; prej kletev, zdaj molitev; beseda pa je votla prej ko slej, zakaj njih srce je prazno. Tako se je zgodilo od setve do žetve. Pa če se vreme nocoj zasukne, bodo preklinjali, ki so še davi molili. Nova resnica je obsenčila svet, izkušen človek mi jo je razložil: hlapčuj, da bo napojen in nasičen, ter nič ne izprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje! Hlapci, ki so se radovoljno prodali, pa so bolj goreči od gospodarja samega. Gospodar se prekriža, hlapec moli rožni venec; gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devetdnevnico. Bolj skrbnih varuhov nima neumnost; noč in dan stoje pred njenimi durmi, da je ne zaloti beseda od zunaj ter ji ne zmoti vernega srca ...
Gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devetdnevnico!!! ROFL. Koliko nas je v teh besedah, in kako nam sploh ni všeč, ko se najdemo, kajne?

nedelja, 11. februar 2018

Erich Maria Remarque: Im Westen nichts Neues

Ob torkovem Delu pride Ona, v Oni pa gospod, ki svoja pisanja rad začenja z modrimi mislimi modrih ljudi, zadnjič z Remarquom, in to v angleščini, da je bilo doživetje kar najbolj pristno.

Erich Maria Remarque, rojen leta 1898 v Osnabrücku  kot Erich Paul Remark, je bil nemški pisatelj, čigar pacifistični romani so, skupaj s Hansom Hellmutom Kirstom in Louis-Ferdinandom Célinom, zaznamovali marsikatero bralsko mladost.

Remarque zame tokrat prvič v izvirniku, ki seveda ni angleški.

Na zahodu nič novega je zgodba o mladem fantu, potisnjenem v norost prve svetovne vojne, kjer ni prostora za odraščanje brez naglice, temveč zgolj za boj za preživetje. Remarque v tej nori kataklizmi najde tudi človečnost, tovarištvo, predvsem pa poduk o nesmiselnosti grozodejstev. Avtorjeva razmeroma "kratka" epizoda na bojišču, preden se je znašel v lazaretu, je bila dovolj za izvrstno pričanje iz prve roke, ki mu gre verjeti in pri katerem je odveč zgolj nekaj strani šolarskega razglabljanja vojakov o vzrokih in smiselnosti vojne.

Eden izmed temeljnih romanov prejšnjega stoletja, ki se mu ne smemo izogniti.

ponedeljek, 05. februar 2018

Kazuo Ishiguro: A Pale View of Hills


Dve besedi: nezanesljivi pripovedovalec.

Samo to potrebujete, da boste morda doumeli kompleksnost Ishigurovega prvenca.

Žal vsakič znova pozabim, kje je kleč, in potem zgolj trpim v navidezni suhoparnosti Etsukine pripovedi. Zame poraz, nekomu drugemu v neskončno veselje.

sobota, 20. januar 2018

Boris Pahor: Mesto v zalivu

Pahorja sem se do sedaj izogibal. Rešpekt in to.

Žal mi je, ker nisem začel z Nekropolo.

Mesto v zalivu ne prinaša skoraj nobenega dogajanja. Osemnajstletnik Rudi Leban preživi nekaj dni z domoljubi na Krasu in razmišlja, ali naj gre v partizane. Odloči se, da gre v Trst. Konec.

Najboljši del romana je v občasni, dokaj nedosledni erotični napetosti med mladeničem in obema dekletoma, a je vsega skupaj premalo, da bi lahko spregledal prepogosto patetično liričnost pripovedi. Denimo:
In spet se mu vrača samozavest. Vsa prešerna bo kmalu in razsuta med biserne čipke na morju tam spodaj. Ker morje in njegovi lesketajoči kristali so čisti in umiti kakor ob rojstvu sveta. Malodušnost in spomin sta se samo za hip utrnila in prinesla temo, a zdaj se je črna pega spomina umaknila, in spet se lesketa vse srebro, ki je razlito po morju.
 Komaj komaj sem se priplazil do zadnje strani.

nedelja, 14. januar 2018

Lev Nikolajevič Tolstoj: Ana Karenina


Roman Ana Karenina je izhajal kot podlistek med letoma 1873 in 1877, kar današnjemu bralcu takoj pade v oči, saj so dolžine poglavij ravno pravšnje in ne nihajo preveč. Je Ana Karenina zgolj Usodno vino devetnajstega stoletja?

Po sijajnem začetku ("Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina je nesrečna po svoje. Pri Oblonskih je bilo vse narobe.") so se mi kar nekaj časa po glavi podile črne misli, da so protagonisti romana dokaj enodimenzionalni in nedodelani. Več kot dvesto strani sem potreboval, da sem se zlagoma pomiril in prepustil zanesljivemu toku pripovedi. Ne, Ana Karenina je roman z vrhunsko strukturo in večplastnimi liki.

Dve ljubezenski zgodbi se ovijeta okoli bralca kot kači in ne popustita skoraj do konca: Levin in Kitty, Vronski in Ana. Do kolikšne mere gre za biografsko pripoved, mi je pravzaprav vseeno, a Tolstoja hitro najdemo v Levinu, idealiziranju ruskega mužika in njegove modrosti. Ob ljubezenskih preobratih pa je roman tudi dovršena, morda celo nenamerno kritična slika ruskega plemstva tistega časa. Zavedajoč se dogodkov, ki so sledili med revolucijo leta 1905, še bolj pa z boljševiškim prevzemom oblasti leta 1917, dobi branje romana že skorajda srhljivo noto.

Presenetila me je Anina čustvena neuravnovešenost skozi več kot polovico razmerja z Vronskim, še posebej pa skorajda otročje cepetajoča zamerljivost, ki jo je potegnila v skok pod vlak. Infantilnost ali psihiatrična motnja? Bi lahko Anin konec Tolstoj še malce izpilil ali pa je bil do junakinje namenoma rahlo zloben? Koliko gre tukaj za osebni obračun z dogodki na Jasni Poljani?

Ampak dlakocepljenje na stran! Poglavitno vprašanje, mimo katerega zares ne morem, je, čemu je namenjen omledni četrti del, v katerem Levin doživlja verska razodetja, Vronski pa počasi odhaja na pomoč srbskim bratom. Škoda, da Tolstoj ni odnehal petdeset strani prej.

Preberite, obvezno.

Že nekaj dni berem Borisa Pahorja, vmes pa se občasno zavem, da pogrešam Stepana Arkadjiča Oblonskega, ki je eno takšno prisrčno, sebično in zabavno tele. Moj najljubši Tolstojev lik.

Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva

Mlečnozobci, obvoz, tale Ishiguro ni za vas. Zelo verjetno sem si tudi sam, pred kakšnima dvema, tremi desetletji, v hipu polomil zobe na ostudno dolgočasnem, rahlo pompoznem čebljanju ostarelega butlerja Stevensa, ki se poda na potovanje. Za Ostanke dneva potrebujete nekaj življenjske kilometrine.

Ponos, poslanstvo, zgodovinske okoliščine Darlington Halla, očetova smrt, zadrgnjena gospodična Kenton - vsi ti sloji se skozi počasi pronicajočo pripoved izčistijo v ganljivo sporočilo, ki je že skorajda klic na pomoč, na katerega se, absurdno, ni primerno odzvati. Peter Beech v Guardianu:
We get a picture of a man trying desperately to keep a lid on his emotions – and what a complete picture it is. The Remains of the Day does that most wonderful thing a work of literature can do: it makes you feel you hold a human life in your hands. When you reach the end, it really does seem as if you’ve lost a friend – a laughably pompous, party-hat-refusing, stick-in-the-mud friend, but a good friend nonetheless. You want to give him a hug, except he’d be outraged.
Brezčasna mojstrovina.