Nick Drnaso: Sabrina

Sedmi - kaj? - nekaj s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Prazno, hladno, grozno. Tega ne morem brati.

Fuj to, žirija. 

Dobitnica bookerja 2018 je Anna Burns za roman Milkman

Sto tri leta za leseno žlico in zgolj zaradi reda objavljam še tukaj: dobitnica letošnjega bookerja je Anna Burns za roman Milkman.

Booker se mi je priskutil. Za kako dolgo?

Finalisti nagrade booker 2018

Žirija je objavila šest finalistov za leto 2018:

1. Anna Burns (UK) Milkman (Faber & Faber)
2. Daisy Johnson (UK) Everything Under (Jonathan Cape)
3. Rachel Kushner (USA) The Mars Room (Jonathan Cape)
4. Esi Edugyan (Canada) Washington Black (Serpent’s Tail)
5. Richard Powers (USA) The Overstory (Willian Heinemann)
6. Robin Robertson (UK) The Long Take (Picador)

Žal sem pravilno napovedal, da se bosta Washington Black in Milkman kljub izrazitim pomanjkljivostim privlekla v finale. Normal People ni presunljivo dober roman, je pa boljši od Edugyanove in Burnsove, a ga v finalu ni. 

Na policah se mi valja še Sabrina, a grem raje brat Dickensa. Če bi imel možnost zadnji stavek prebrati pred kakšnim letom, bi bil prepričan, da so mi blog shekali Severni Korejci na opiatih. Pravzaprav to ni izključeno, če takole pogledam. 

Donal Ryan: From a Low and Quiet Sea

Šesti roman s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Donal Ryan za prvi del zgodbe izbere Farouka, zdravnika, sirijskega begunca. Od v nebo vpijočega oportunizma me je kar zvilo v želodcu, česar stereotipen razvoj dogodkov ni prav nič omilil. Lampy je zanimiv lik, mammone hitre jeze in rahlo počasne pameti, spremlja pa ga budno oko dedka, ki ga ne gre spregledati. Zadnji osebek, ki se pojavi, je John, lobist z vse prej kot čistim ozadjem. Kompleksen, a nepotreben.

V četrtem, zadnjem delu poskuša Ryan sestaviti tri zgodbe v nekaj smiselnega, pri čemer se zateče v moteč preplet glasov, ki se proti koncu sicer izčistijo, in to do dokaj jasnega spoznanja, da Ryan v bistvu ni imel česa povedati.

From a Low and Quiet Sea je navkljub očitnim pripovedovalskim veščinam bolj kot ne samo izguba bralčevega časa, kar je uvidela tudi žirija. Prepozno.

Esi Edugyan: Washington Black

Četrta s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Ves teden sem se odpravljal k tipkovnici zapisat vsaj nekaj in ko sem končno pokukal na kindla, me je zlobno obvestil: "You do not have any notes or highlights." Kar pove vse, pravzaprav.

Esi Edugyan, če kaj, je zagotovo velikopotezna in nadpovprečno spretna pripovedovalka. In zgodba ni od muh: Barbados, devetnajsto stoletje, plantaža sladkorja. Enajstletni suženj Washington Black nenadoma najde učitelja in varen pristan pod krili Christopherja Wilda, imenovanega Titch. Titch je brat zoprnega lastnika plantaže, učenjak in izumitelj. Sledi vse s seznama obveznih likov, opisi grozot, neverjetno hiter intelektualni razvoj malega Washingtona Blacka, njegova izjemna nadarjenost, pobeg z balonom, potovanje z ladjo ter nekaj ekscentriki in tako lepo v ravni črti naprej. Izredno dodelan in do zadnje potankosti izpiljen dolgčas, ki ga v skoraj vsaki prvini poseka lanska nominiranka Colina Whiteheada The Underground Railroad.

Whitehead ni prejel bookerja, Edugyanova pa se bo privlekla med finalistke, kjer jo bo - ne vem še zagotovo - morda posekala Sally Rooney.

Belinda Bauer: Snap

Tretja s seznama nominirancev za bookerja 2018. Kriminalka. Srhljivka. Na seznamu za bookerja. Globalno segrevanje, Trump, proticepilci, sedaj pa še tole.

20. avgust 1998. V avtu, parkiranem ob avtocesti, se zdi, da se sedeži topijo od vročine. "Jack's in charge. I won't be long," je rekla mama, preden je odkorakala do najbližjega telefona. Enajstletni Jack ter njegovi sestrici Joy in Merry so ostali sami. Za vedno.

Leto 2001. Vstopi ekscentrični (zakaj, zakaj?) in arogantni (zakaj, zakaj?) inšpektor Marvel, in zgodba, polna klenega suspenza in prijaznih obratov, se lahko začne odvijati. Bauerjeva lahkotno preskakuje med osebami in dogodki, vse skupaj pa povezuje s pretanjenim humorjem:

"‘Well,’ said Marvel, getting out his phone, ‘you can feel uncomfortable for both of us while Jack and me catch a killer.’ ‘Jack and I,’ said Reynolds. ‘Oh good,’ said Marvel. ‘Then we’re all agreed.’"

Posamične razplete sem pričakoval z zadržanim dihom, in tega ne govorim kar tako v en dan - res sem se dvakrat ujel, da nisem želel vdihniti, dokler ni bilo konec odstavka.

Če ste mi rahlo podobni in ne preberete kriminalke vsakih pet let, je sedaj dober čas, da s tem opravite. Brez sence dvoma priporočam.

Če želite prebrati zmagovalca nagrade booker 2018, pa obvoz na kakšen drug roman s seznama.

Anna Burns: Milkman

Druga s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Burnsova v Milkmanu sproti učinkovito potaca vse, kar pred tem z največjo pazljivostjo poseje. Prav besen sem na njo! Saj ne moreš verjeti, distopično ozadje je zastavila tako sijajno, da sem omedleval, ravno prav zamegljeno in srhljivo! Počasi sem že vlekel vzporednice z Ishigurovim romanom Ne zapusti me nikdar, ko se je razvoj zaustavil in počasi ter prav neugledno izdihnil.

Burnsova je duhovita kot hudir, tako da sem se pri delu s feministkami in pajki celo na glas smejal, čeprav je štos dokaj beden, a moram priznati, da imajo šaljivi vstavki v depresivnem sobesedilu prav posebno moč.

In poglejte tole:

"The normal women had been expecting, indeed dreading, that the issue women, once started, would take the exposure opportunity to harp on in a broad, encyclopaedic fashion about injustice towards and trespasses against women, not just in the present day but all through the ages, using terminology such as ‘terminology’, ‘case studies show’, ‘incorporates the systemic, transhistoric, institutionalised and legislated antipathy of’ and so on that completely these days these women appeared to be steeped in. There would be the injustices too, thought the traditional women, those big ones, the famous ones, the international ones – witch-burnings, footbindings, suttee, honour killings, female circumcision, rape, child marriages, retributions by stoning, female infanticide, gynaecological practices, maternal mortality, domestic servitude, treatment as chattels, as breeding stock, as possessions, girls going missing, girls being sold and all those other worldwide cultural, tribal and religious socialisations and scandalisations, also the warnings given against things throughout patriarchal history that were seen as uncommon for a woman to do or think or say."

Človek bi rekel, da je takšen roman neberljiv, pa ni, sploh ne. Bohotne domislice bralca nosijo kot valovi in niti za trenutek me ni prešinilo, da bi bilo česa odveč. Do takrat, ko je bilo preveč vsega, in to je nekje na polovici, ko pri eliptični pripovedi nisem več vedel, ali ima psihično motnjo Burnsova ali glavna junakinja. Grem stavit, da slednja, za kar avtorici čestitam, a vseeno sem roman odložil. Potem me je sicer grizla slaba vest, a se nisem pustil motiti.

Burnsova bi lahko prišla v ožji izbor. Neupravičeno.

Guy Gunaratne: In Our Mad and Furious City

Prvi roman, pobran s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Selvon, Ardan in Yusuf so mladeniči, obrobneži iz severnega Londona, ki navkljub dogodku, podobnemu umoru britanskega vojaka Lea Rigbyja leta 2013, poskušajo živeti normalno življenje. Povsem spodobne strasti v povezavi z nogometom, grimom in v enem primeru celo s hudo bejbo se soočijo z nesmiselnim radikalizmom in smrtjo človečnosti.

Užival sem v pripovednih glasovih iz londonskih pozabljenih okrožij, ki jim Gunaratne učinkovito doda zgodovinsko razsežnost z Nelsonom (otok Montserrat, fašizem) in Caroline (Irska, IRA), pri tem pa tudi izdatno zehal. Romanu kronično primanjkuje nepričakovanih zapletov, četudi se je avtor nekaj trudil z Irfanom, humor pa je na čisti ničli.

Prebrano, odloženo, pozabljeno.

Gunaratne ne bo prišel v ožji izbor.

Ali Smith: Autumn

Ali Smith ima rokico za pisanje - v hipu sem se ji predal in užival v prefinjeni, humorni prozi. Če bi roman ostal pri Elisabeth in Danielu, njunih odbleskih skozi čas in brexitu, bi bilo ravno prav. Ko pa je Smithova dodala še Pauline Boty in neznano sporočilo ob koncu romana, ki se nekako ni prevrtalo do mojih možganov, sem se zavedel, da je balasta daleč preveč.

Morda bi bilo bolje, če bi Autumn prebral na dah, morda pa tudi ne. Nikoli ne bom izvedel.

Emily Fridlund: History of Wolves

Fridlundovi kritiki očitajo vse sorte. Plehke, nedosledne like. Nezmožne presenetljivih dejanj. En sam ritem: počasen in žalosten. Hiter zaton zgodbe in kup introspekcij, ki sledijo.

Z vsem naštetim se strinjam.

A naj vam zaupam skrivnost: preberite roman, vendar ne kot gotsko zgodbo nerazumljene najstnice s staršema, ki sta skoraj brezupna hipača v kolibi pri zahojenem jezeru. Roman berite zaradi suspenza. Zaradi nečesa, kar visi v zraku skoraj od začetka in se dolgo ne udejani. Suspenz je pravzaprav grozljiv, pa ne zgolj zaradi tega, kar dejansko je, pač pa med drugim tudi zaradi srha, ki me je oblival ob misli, da bo vse skupaj strmoglavilo na raven Dekleta na vlaku.

Natančno si oglejte eno izmed najboljših prvih poglavij, kar se jih je znašlo na literarnem tržišču.

Ker gre za suspenz, vam ne povem čisto ničesar več.

History of Wolves je upravičeno med finalisti za letošnjega bookerja.

(In o moj bog! Bolj kot berem nominirance, bolj se strinjam z žirijo! Da ni morda na pohodu kakšen virus, ki skisa takšne bolj majhne možgane?)

Colson Whitehead: The Underground Railroad

Ne vem, če nisem zastonjkarskega vzorca Whiteheadove The Underground Railroad prebral vsaj petkrat. Petkrat bral in petkrat našel bolj nujne, vsekakor pa neodložljive bralne naloge. Pulitzer 2017, The National Book Award 2016? Nisem trzal. Potem je prišla nominacija za bookerja, in bilo je dovolj cincanja.

Whitehead piše odlično in odločno. Več kot očitno mu je bilo jasno, da če izbere zgodovinsko témo (suženjstvo), doda razmeroma malo znano dimenzijo (veriga prostovoljcev in postojank, ki osvobajajo sužnje), primerno izpili nekaj likov (Cora, Caesar, Ridgeway), mu vsaj ena izmed velikih nagrad ne more uiti. Če seveda znaš pisati.

Zgodovinska téma pa terja žrtve: Cori z vso njeno človeško prtljago, zapletenim odnosom z izginulo materjo, krpico lastne zemlje, dih jemajočimi okrutnostmi, ki jo doletijo, zmanjka trohica čustvene dimenzije. Whitehead znova in znova zapade v tehnicistično popisovanje dogodkov, v katerem Corina intimna zgodba igra tretjo violino. Ne sliši se porazno, a roman s tem dobi rahlo napačen priokus.

A vseeno sem bil navdušen, ko se v zgodbi spet pojavi lovec na sužnje Ridgeway, in to ne v povsem stereotipni vlogi in še zdaleč ne v poenostavljenem razmerju do Core. Whitehead je ta del izdelal brezhibno.

Pod črto: z odlično romaneskno upodobitvijo zgodovinskih dejstev se je Whitehead izkazal kot pravi mojster, a vseeno ga je na koncu rahlo zmanjkalo. Razumem, zakaj se pri letošnjih bookerjih ni prebil med finaliste.

Ni mi škodilo, da sem se z branjem malce pomatral.

Seznam finalistov za bookerja 2017

Letošnji finalisti so tu. Pretresen sem, ker je Whitehead upravičeno odpadel - pravim upravičeno, saj sem prebral kakšnih 150 strani, potem pa branje začasno prekinil zaradi boljše knjige. To ni nikoli dober znak.

S spodnjega seznama lahko mirne duše črtamo Fiono Mozley. Če moram izbirati med Zadie in Ali, imam raje slednjo. Autumn me še čaka. Vse ostale tudi.

1. 4 3 2 1 by Paul Auster (US) (Faber & Faber)
2. History of Wolves by Emily Fridlund (US) (Weidenfeld & Nicolson)
3. Exit West by Mohsin Hamid (Pakistan-UK) (Hamish Hamilton)
4. Elmet by Fiona Mozley (UK) (JM Originals)
5. Lincoln in the Bardo by George Saunders (US) (Bloomsbury Publishing)
6. Autumn by Ali Smith (UK) (Hamish Hamilton)

Fiona Mozley: Elmet

Fiona Mozley?

Njen bio pravi:

I grew up in York and later lived in London, Cambridge and Buenos Aires. I am now back in York, where I am writing a PhD thesis on the concept of decay in the later Middle Ages, as well as writing fiction.

I work part-time at The Little Apple Bookshop.

Elmet je podoben zgornjemu besedilu: natančen, neposreden, dobro uravnotežen in zategadelj skoraj poetičen. Petterson ali Donovan, denimo, tu nekje. Poetična je tudi družina, sin Daniel, starejša hčerka Cathy ter Očka, ki je boksar in še vse kaj drugega.

Mozleyeva skozi celoten roman igra na prave karte, počasi razkriva ozadje in okolico, a nekako brez pravega gonila. Nasilje, ki izbruhne proti koncu, se mi je zdelo pretirano in nepotrebno, a če pomislim, da v romanu razen poetičnosti v resnici ni druge nosilne niti, avtorici dejansko ni ostalo nič drugega kot peklenski zaključek. Me je kar znerviralo, res.

Zanimiv izdelek.

Paul Beatty: The Sellout

Finalistka za bookerja 2016.

Beatty v svojem satiričnem, absurdnem romanu že otvoritvene stavke pripelje z dvesto kilometri na uro. Dve, tri strani potrebuje, pa se že hahljamo in oziramo za žrtvami, ki bi jim recitirali odlomke. Pa je branje dokaj zafrknjeno. Recimo:

Every payday he’d be inundated by teeming hordes of the bipolar poor, who having spent it all in one place, and grown tired and unsated from the night’s notoriously shitty prime-time television lineup, would unwedge themselves from between the couch-bound obese family members and the boxes of unsold Avon beauty products, turn off the kitchen radio pumping song after song extolling the virtues of Friday nights living it up at the club, popping bottles, niggers, and cherries in that order, then having canceled the next day’s appointment with their mental health care professional, the chatterbox cosmetologist, who after years doing heads, still knows only one hairstyle—fried, dyed, and laid to the side—they’d choose that Friday, “day of Venus,” goddess of love, beauty, and unpaid bills, to commit suicide, murder, or both.

Dober, potrpežljiv bralec bo nagrajen z neverjetno črnsko zgodbo in oživljanjem ideje suženjstva, nam, manj izkušenim amaterjem, pa kaj kmalu zmanjka potrpljenja ob medli nosilni zgodbi, in knjigo zalučamo v kot.

Ottessa Moshfegh: Eileen

S seznama nominirancev za bookerja 2016.

Moshfeghova ima nenavaden pripovedni glas. Skoraj do polovice rahlo negotov, kot da mora zategadelj nekatere drobce ponoviti večkrat, opotekajoč se in občasno osredotočen na stvari, ki za roman sploh niso bistvene. Kljub temu pred nami zelo učinkovito vznikne temačna, nezadovoljna Eileen, polna kompleksov in notranjih razpetosti.

Roman je pravzaprav diptih, ki ga sestavljata psihološki profil v prvi polovici in nepričakovano temačen triler v drugi. Kombinacija je - domnevam, da zaradi negotove naracije - rahlo presenetljiva, a v resnici dokaj posrečena.

Eileen ima resne možnosti, da se prebije v ožji izbor za letošnjega bookerja.

In ne, Eileen še zdaleč ni Julius Winsome.

Objavljen je seznam nominirancev za bookerja 2016

27. julija je žirija objavila seznam nominirancev za bookerja 2016. Zamujam, ker sem na datum objave tradicionalno obdan z zborčkom škržatov, ki mi pojejo večno slavo.

Bookerjev ducat trinajstih:

1. Paul Beatty (US) - The Sellout (Oneworld)
2. J. M. Coetzee (South African-Australian) - The Schooldays of Jesus (Harvill Secker)
3. A. L. Kennedy (UK) - Serious Sweet (Jonathan Cape)
4. Deborah Levy (UK) - Hot Milk (Hamish Hamilton)
5. Graeme Macrae Burnet (UK) - His Bloody Project (Contraband)
6. Ian McGuire (UK) - The North Water (Scribner UK)
7. David Means (US) - Hystopia (Faber & Faber)
8. Wyl Menmuir (UK) -The Many (Salt)
9. Ottessa Moshfegh (US) - Eileen (Jonathan Cape)
10. Virginia Reeves (US) - Work Like Any Other (Scribner UK)
11. Elizabeth Strout (US) - My Name Is Lucy Barton (Viking)
12. David Szalay (Canada-UK) - All That Man Is (Jonathan Cape)
13. Madeleine Thien (Canada) - Do Not Say We Have Nothing(Granta Books)

Coetzee mi ne leži preveč, je pa imel pred nekaj tedni odličen, pišmevuhovski intervju v Sobotni. A. L. Kennedy poznam samo preko romana Day, za katerega je dobila costo. Izdelek je bil ubijajoče porazen. Če bi moral izbirati na pamet, bi glasoval za Elizabeth Strout, ki me je navdušila z Olive Kitteridge.

Začel sem brati Burnetov His Bloody Project. Začetek je prepričljiv, kar me skupaj z nekaterimi drobci iz izjav žirije navdaja s krhkim, a verjetno naivnim upanjem, da gre letos za dober izbor.

Tom McCarthy: Satin Island

"Avantgardni roman" s kafkovskim likom, imenovanim U, kup antropološkega nakladanja in še en mimosun lanskoletne žirije za bookerja.

Ni čudno, da sem pozabil, da sem nekoč davno prebral tudi McCarthyjev C. Isti šmorn.

Anne Enright: The Green Road

O Anne Enright ne znam povedati nič novega. The Green Road je permutacija The Forgotten Waltza.

Družina, Irska ni v krizi, pač pa še gospodarsko cveti, spet se prodaja hiša.

Ah, in vendar ... In vendar ...

Čudovito poglavje z Emmetom, poglavje o ničemer.  Kocinjenje ob poglavju s Hanno, ki leži na kuhinjskih tleh. Presenetljivi vpogledi v akterje in presunljivi zasuki.

Roman o materi, družini, ničemer. Najboljši izdelek med nominiranci za bookerja 2015, kar pravzaprav ne pomeni prav veliko. Obvezno branje za ljubitelje Enrightove, vsi ostali pa po pameti in na lastno odgovornost.

Chigozie Obioma: The Fishermen

Še ena v seriji kiksov letošnje bookerjeve žirije.

Štirje bratje, Ikenna, Boja, Obembe in Benjamin, se kljub očetovi prepovedi podajo na ribolov, kjer jih opazi lokalni tepček ipAbulu. Njegova prerokba, da bo eden izmed bratov ubil svojega sorojenca, ni samo začetek vrtinca nesrečnih dogodkov, pač pa tudi povsem trivialna adaptacija klasične grške tragedije v sodobni književnosti. Žirija je, domnevam, cvilila v ekstazi, sam pa težko najdem presežke. A nekaj jih je, denimo začetki poglavij:

Mother was a falconer: The one who stood on the hills and watched, trying to stave off whatever ill she perceived was coming to her children. She owned copies of our minds in the pockets of her own mind and so could easily sniff troubles early in the forming, the same way sailors discern the forming foetus of a coming storm.

Preostanek proze je faktografski in večinoma brez šarma.

O letošnji žiriji ... itd. itd.

Marlon James: A Brief History of Seven Killings

Letošnji dobitnik nagrade booker.

Jamajka v sedemdesetih in nikoli razjasnjen poskus ugrabitve ali uboja Boba Marleya. James je zastavil pogumen polifoničen roman z izvirnimi, verodostojnimi glasovi. Všeč sta mi bila Nina Burgess in Barry Diflorio. Všeč že, a dosti premalo, da bi premagala neskončno počasno kapljanje zgodbe. V nekajdnevnem branju prve četrtine se mi je zazdelo, da sem se postaral za dvajset let, kar se mi je zazdela dobra iztočnica za menjavo čtiva.

Težko najdem dobro besedo o tokratni žiriji.