Miha Mazzini: Zvezde vabijo

(Tamala je znorela po devetdesetih straneh, češ, nič se ne dogaja.)

Modra ptica 2016.

Pri Mazziniju se moram najprej sprijazniti z dejstvom, da ga sprehodi v subtilno naracijo ne zanimajo prav preveč. Hočem reči, Mazzini ni Proust ali - če smo že ravno v polju mladinske književnosti - Sarah Crossan. Zvezde vabijo pripovedni način spustijo še stopnjo nižje, kot da bi Mazzini nehote poskušal prilagoditi raven na nekakšen mladinski pidžin. Neprimerno podcenjevanje najstnikov, se mi zdi, in velika škoda.

Naracija je pri Mazziniju vselej samo v funkciji zgodbe, in tu ima Mazzini črni pas 99. dan. Zvezde vabijo napletejo celovito ozadje mladostniškega nasilja, bodibildinga, iskanja talentov, pasti družbenih omrežij in ljubezni. Roman dobro zadene socialno noto, denimo o nevidnosti trgovk, ki zlagajo izdelke na police, in boleči dobrodelnosti Viktorijine mame. (Harvard, prijatelji, Harvard.)

Zelo korekten mladinski izdelek, ki lahko sproži primerne razprave v krogu družine.

Madeleine Thien: Do Not Say We Have Nothing

Finalistka za bookerja 2016.

Imam težavo z romani, v katerih oseba A posluša osebo B, kako ji pripoveduje zgodbo o C, in tako nazaj. Moji kmečki pameti se to zdi nepotrebno okolišenje.

Thienova je vsekakor zastavila roman, ki bo dobil letošnjo nagrado booker: imamo kompleksno pripovedno strukturo (glej zgoraj), množico junakov, ki jim pripoved počasi odstira tančice, in zgodovinsko ozadje, ki sega od Maove kulturne revolucije pa tja do Trga nebeškega miru. Če je kaj material za bookerja, je to Do Not Say We Have Nothing.

Umiral sem od dolgčasa. Grem brat Zupana, da si opomorem.

Paul Beatty: The Sellout

Finalistka za bookerja 2016.

Beatty v svojem satiričnem, absurdnem romanu že otvoritvene stavke pripelje z dvesto kilometri na uro. Dve, tri strani potrebuje, pa se že hahljamo in oziramo za žrtvami, ki bi jim recitirali odlomke. Pa je branje dokaj zafrknjeno. Recimo:

Every payday he’d be inundated by teeming hordes of the bipolar poor, who having spent it all in one place, and grown tired and unsated from the night’s notoriously shitty prime-time television lineup, would unwedge themselves from between the couch-bound obese family members and the boxes of unsold Avon beauty products, turn off the kitchen radio pumping song after song extolling the virtues of Friday nights living it up at the club, popping bottles, niggers, and cherries in that order, then having canceled the next day’s appointment with their mental health care professional, the chatterbox cosmetologist, who after years doing heads, still knows only one hairstyle—fried, dyed, and laid to the side—they’d choose that Friday, “day of Venus,” goddess of love, beauty, and unpaid bills, to commit suicide, murder, or both.

Dober, potrpežljiv bralec bo nagrajen z neverjetno črnsko zgodbo in oživljanjem ideje suženjstva, nam, manj izkušenim amaterjem, pa kaj kmalu zmanjka potrpljenja ob medli nosilni zgodbi, in knjigo zalučamo v kot.

Ottessa Moshfegh: Eileen

S seznama nominirancev za bookerja 2016.

Moshfeghova ima nenavaden pripovedni glas. Skoraj do polovice rahlo negotov, kot da mora zategadelj nekatere drobce ponoviti večkrat, opotekajoč se in občasno osredotočen na stvari, ki za roman sploh niso bistvene. Kljub temu pred nami zelo učinkovito vznikne temačna, nezadovoljna Eileen, polna kompleksov in notranjih razpetosti.

Roman je pravzaprav diptih, ki ga sestavljata psihološki profil v prvi polovici in nepričakovano temačen triler v drugi. Kombinacija je - domnevam, da zaradi negotove naracije - rahlo presenetljiva, a v resnici dokaj posrečena.

Eileen ima resne možnosti, da se prebije v ožji izbor za letošnjega bookerja.

In ne, Eileen še zdaleč ni Julius Winsome.

Graeme Macrae Burnet: His Bloody Project

Prva s seznama nominirancev za bookerja 2016.

Všeč mi je bila zgodovinska umeščenost zgodbe. Leta 1869 se v škotski vasici Culduie zgodi umor; Roddy Macrae takoj prizna vse. Sledi njegova pripoved.

Burnet zna pisati, a kaj ko je romaneskna pripovedna krajina posejana z dogodki tako na redko, da sem omagoval od utrujenosti že po prvih sto straneh. Malce sem se še vlekel proti polovici romana, kjer sem popenil, ko je Burnet zamudil priložnost, da bi izkoristil rahlo erotično napetost in sprostil zakrčenega pripovedovalca.

Kar je preveč, je preveč. Odloženo.

Objavljen je seznam nominirancev za bookerja 2016

27. julija je žirija objavila seznam nominirancev za bookerja 2016. Zamujam, ker sem na datum objave tradicionalno obdan z zborčkom škržatov, ki mi pojejo večno slavo.

Bookerjev ducat trinajstih:

1. Paul Beatty (US) - The Sellout (Oneworld)
2. J. M. Coetzee (South African-Australian) - The Schooldays of Jesus (Harvill Secker)
3. A. L. Kennedy (UK) - Serious Sweet (Jonathan Cape)
4. Deborah Levy (UK) - Hot Milk (Hamish Hamilton)
5. Graeme Macrae Burnet (UK) - His Bloody Project (Contraband)
6. Ian McGuire (UK) - The North Water (Scribner UK)
7. David Means (US) - Hystopia (Faber & Faber)
8. Wyl Menmuir (UK) -The Many (Salt)
9. Ottessa Moshfegh (US) - Eileen (Jonathan Cape)
10. Virginia Reeves (US) - Work Like Any Other (Scribner UK)
11. Elizabeth Strout (US) - My Name Is Lucy Barton (Viking)
12. David Szalay (Canada-UK) - All That Man Is (Jonathan Cape)
13. Madeleine Thien (Canada) - Do Not Say We Have Nothing(Granta Books)

Coetzee mi ne leži preveč, je pa imel pred nekaj tedni odličen, pišmevuhovski intervju v Sobotni. A. L. Kennedy poznam samo preko romana Day, za katerega je dobila costo. Izdelek je bil ubijajoče porazen. Če bi moral izbirati na pamet, bi glasoval za Elizabeth Strout, ki me je navdušila z Olive Kitteridge.

Začel sem brati Burnetov His Bloody Project. Začetek je prepričljiv, kar me skupaj z nekaterimi drobci iz izjav žirije navdaja s krhkim, a verjetno naivnim upanjem, da gre letos za dober izbor.