Paul Lynch: Prophet Song

 

Skoraj eno leto sem iskal svojega dobrega starega kindla, četudi ne prav preveč zagnano. Natančno sem se spomnil, kje je bil pred selitvijo, kar je bil dokaj nekoristen spomin, in dokaj dobro, kje bi moral biti po novem. Ni ga bilo. Brez prave volje sem vsake nekaj mesecev brkljal malo tu, malo malo tam. Po enem letu je hudič vzniknil točno tam, kjer bi moral biti že od vsega začetka. Razveselil sem se in se lotil bookerja 2023. Veselje je bilo kratke sape. Tako je to v življenju.

Lynch se je lotil distopične podobe Irske, ki zapade v totalitarizem in državljansko vojno, v središče pa je postavil Eilish, ki v vrtincu norosti poskuša rešiti svojo družino. Lynch poskuša povedati, kaj se zgodi, ko se prvi svet znajde v novicah, rezerviranih za tretji svet:

They are calling it an insurgency on the international news, Molly says, but if you want to give war its proper name, call it entertainment, we are now TV for the rest of the world.

Sama proza je pravzaprav zanimiva in le občasno me je spreletelo, da je tam, kjer gre za notranje monologe, izumetničena in pretirana. To še oprostim, ne morem pa spregledati, da se Lynch namesto s prefinjenosto neizrečenega v Atwoodini Deklini zgodbi ali iskrenim obupom McCarthyjeve Ceste poskuša izvleči z golo brutalnostjo.

Prophet Song je booker enodnevnica.

Monique Truong: Knjiga soli

 

Gertrude Stein, Alice Toklas, njun vietnamski kuhar Binh in obilo poetične proze. Žal ne recept za uspeh, pač pa za enega tistih romanov, kjer med ponavljanjem enih in istih manter nisem mogel drugače, kot da bodisi z mislimi odtavam nekam daleč stran bodisi znorim od - sicer mojstrsko zapisanega - dolgčasa. 

Herman Hesse: Demian

 

Nihče mi ni zvijal roke, da naj berem Hesseja. Zakaj ga ne bi?

V mojih skrajno neverodostojnih spominskih celicah obstaja uradna zabeležka, da je Iztok Mlakar v zajedljivi pesmi Full Cool prepeval tudi o tem, da "smo mi Hesseja že zdavnej prebral". Očitno se motim in očitno se ne nanaša name. Spomnim se romantičnega Petra Camenzinda, verjetno tudi Siddharte, v Stepnega volka sem se najbrž neuspešno zaletaval. Igre steklenih biserov se nisem niti pritaknil, pa bi se je moral že zdavnaj.

Demian, ki ga je Hesse spisal v borih treh tednih, ni prav zelo vznemirljivo čtivo. Lahko da je ob izidu leta 1919 s svojim jungovstvom in Abraksasom vznemiril kakšno rahločutno dušico, zagotovo pa potomci bumerjev in kasnejše generacije teh zadev ne dojemajo kot kataklizmo. Zanimiv zna biti protagonistov odnos do Demiana in njegovo iskanje identitete, in to je pravzaprav to, zaradi česar je Hesse literarno še vedno pomemben in sodoben, kar pa morda vseeno ni dovolj za priporočilo.