Vesna Goldsworthy: Gorsky

 

Zanimivo, Goldsworthy v opombi na koncu knjige najprej omeni Velikega Gatsbyja. Ne rečem, da na prvih petdesetih straneh romana ni obstajala resnična možnost, da bi dobili poklon in sijajno reinkarnacijo Fitzgeraldovega romana. Nasprotno, vstop v zgodbo je razkošen in dobro premišljen, ocena romana pa se zato zvede na preprosto vprašanje: kaj sem pričakoval?

Če bi pričakoval tehnično dovršen izdelek, jezik, ki je sedemnajst stopnic nad žanrom, pretanjeno, zavito zgodbo in rahlo ironijo, bi rekel: Ti bogeca, tole pa je, tole ...

Ker pa sem zagotovo dovolj naiven, da me je uvod ukanil in sem začel resno upati, da gre pri Gorskem za nekaj več, mi razočaranje ni bilo prihranjeno. Zgodba je preprosto tako dominantna, da ne ostane veliko prostora za kaj drugega kot samo še za jezikovno sijajno izvedbo. Osnovna postavitev likov je ponujala odlično možnost, da bi se Nikola iz pasivnega opazovalca prebil med dejavne igralce, a se to ne zgodi. Vse kar dobimo od velike književnosti, je učlovečenje Natalije na koncu, in to je to. 

Toliko tega je, kar bi v Gorskem lahko bilo ... Ščepec Radmile Petrović bi morda zadostoval.

Hans Hellmut Kirst: 08/15

Trilogija, kar ni prav dobro razvidno iz sličice zgoraj.

Od vseh Helmutov, Hellmutov, Helmuthov in Hellmuthov je naš Kirst tisti z dvema l v sredini in t na koncu. To zgolj kot robna opazka. Morda je pomembno navreči, da se je leta 1932 kot najstnik pridružil NSDAP, iz nje leta 1933 izstopil, ker je imel baje težave s plačevanjem članarine, med vojno pa je služil v Wehrmachtu. Kot smo v prejšnjem stoletju opazili vsi smrkavci, ki smo iz knjižnic vlekli kupe kirstov, je z nacizmom temeljito in sistematično opravil prav skozi svoje romane.

Desetletja kasneje sem se znova preizkusil na trilogiji 08/15, ki velja za Kirstov vrhunec. Takšni poskusi so vselej tvegani in jih ne priporočam nikomur. 

MG 08/15 je bil standardni mitraljez nemške vojske, simbol dolgočasnosti, povprečnosti in pomanjkanja vsakršne izvirnosti. Čudovit naslov za jedko kritiko pruskega militarizma. 

Branje kar teče, četudi morda sto, dvesto strani v vsakem delu trilogije bolj počasi, ko Kirst še razpostavlja figure po šahovnici, potem pa lepo prime in kar nekaj časa drži. Če Kirstu oprostimo, da se naslika v glavnem junaku Aschu, ki je popoln in brez napak, je branje še kanček lažje. Občasno iz zgodbe zaveje prijeten, očetovski duh Ericha Kästnerja, ki se prav nič ne stepe z ostrim obračunavanjem z množico vojaških tepcev vseh činov, nravi, starosti in oblik. Kirst bralcu stvari lepo poenostavi, naslika črno-belo, na bralcu pa je, ali se želi s tem sprijazniti. Jaz sem se, in ni mi žal.

Daniel Kehlmann: Ruhm: Ein Roman in neun Geschichten

 

Tja. Nemška besedica, ki me navdušuje že dolgo. 

Torej: tja. Najprej sem Kehlmanna mislil brati, potem ga nisem mislil brati, zatem sem samo malo prelistal prvo poglavje, zagreznil v zgodbo, ampak ne zares, ker sem ves čas naklepal, da ga bom zaradi komajda kaj povezanih zgodbic obtožil nesposobnosti in bom potem upravičeno odstopil. A ne, ni bilo tako enostavno. Pride namreč poglavje, v katerem se junakinja prepira s Kehlmannom, ki jo hoče v zgodbi pokopati, zaradi česar sem osupnil in o tem osupljivem literarnem prijemu razlagal vsem, ki so imeli prenizek VO2max, da bi se mi uspeli dovolj hitro skidati izpred oči. Potem sem bral z navdušenjem, a samo do sredine, ko mi je zanimanje usahnilo in se prav nič elegantno stegnilo nekje v kotu. Tako je to s Kehlmannom in mojim branjem.

Tja.

Arundhati Roy: Ministrstvo za najvišjo srečo

 

Arundhati Roy naredi vse prav in vse stoji na svojem mestu, samo zgodba nikakor ne prime, in to je velika težava. Odstop.

Zgornje besedilo ni bogvekaj, zato dodajam še brezplačno izobraževanje: Arundhati Roy in Anuradha Roy nista ena in ista oseba. Izobraževanje rabim predvsem jaz, seveda.

Hisham Matar: In the Country of Men

In the Country of Men sem prvič bral pred skoraj dvajsetimi leti. Ostal mi ni niti rahel spomin, kaj šele zapis na slavnem knjižnem blogu, ki je stare vsebine barbarsko izbrisal. 

Bral sem torej še enkrat, tokrat pametnejši, lepši, hitrejši, višji, daljnovidnejši, predvsem pa bolj naiven. Hisham Matar me spet ni prepričal.

Če sem si iz romana kaj zapomnil, so bili to globoko doživeti opisi peklenskih libijskih poletij in otroštva, ki ima kajpak senčne plati, o katerih se ne govori. Matarju uspe dobro pričarati tudi brezup spopada z Gadafijevo strahovlado in trenutek, ko se človek kljub vsem prepričanjem zlomi, a poskuša živeti naprej. Suleimanov odnos z materjo je bizaren, a mi ni jasno, ali je v tem skrit kakšen poseben pomen. Žal je statičnost pripovedi kar obremenilna. Brez ženinih spodbud, ki je roman brala hkrati z menoj, se ne bi privlekel do konca. Nič hudega ne bi bilo, če se branja sploh ne bi lotil. Sploh ne.

Marko Vidojković: Res vam hvala

Če ne veste, kdo je bil Ante Marković, branje nima smisla.

Če to veste in poznate moškega, ki to ve, ampak je trenutno polno zaposlen z drsanjem po telefonu, imam dobro idejo: ne berite sami, tudi njemu pokrmite Marka Vidojkovića.

Tudi Marko Vidojković je nekdo, ki ima zgodbo in cilj, a ni nič narobe, če se branja lotimo na slepo.

Res vam hvala je najprej zezancija in prijeten poskus razmisleka o Jugoslaviji, ki ne razpade, ampak postane najnaprednejša sila na Zemlji. Vem, najnaprednejša sila smo bili že pred osemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ampak takrat smo bili še otroci in smo verjeli tudi, da je v Velenju pristal neznani leteči predmet. Vidojković si je z idealno Jugoslavijo zadal kar nekaj dela in res mu hvala. Uspelo mu je.

Uspelo mu je tudi v naslednjem sloju, kjer se med idealnim svetom in neko tvorbo zarukanih, umazanih, nacionalističnih državic pojavijo prehodi, skozi katere začnejo padati davno postreljeni ustaši in podobne zadeve. Vidojković tu preide v ostro satiro, pri kateri ni moč zgolj zamahniti z roko. 

Slog je sicer funkcionalen in nevznemirljiv, kar je morda škoda, morda pa tudi ne. Na trenutke me zmotil akcijski tempo, a moram priznati, da je bila težava bolj v meni kot v romanu samem.

Dobro čtivo, ki ni za vsakogar.

Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi

 

Včasih res obožujem pisanje. Ne da bi trepnil, lahko recimo zapišem, da sem prebral Dogodek v mestu Gogi, vendar zaradi omejenega referenčnega okvirja težko zapišem karkoli tehtnega. Druga, manj privlačna možnost je, da se preneham skrivati za izrazi, ki jih ne razumem posebej dobro, in priznam, da sem zahojeno, neizobraženo govedo, ki v življenju ni prebralo več kot deset dramskih besedil.

Dogodek v mestu Gogi je morebiti ustrezna vstopnica za izgubljene primerke, kot sem jaz. Didaskalije ne puščajo preveč možnosti, da bi misel zatavala, kamor pisec ne bi želel, ugibam pa, da so zaradi njih režiserji ob Grumu razmeroma nesrečni.

Absurd, inercija in tragičnost mesteca Gogi so me kar lepo zadeli in učinkovito prebili led. Naslednji korak bo seveda Ibsen, kaj pa drugega.

Po branju mi je za premlevanje ostala poštena kopica snovi: kaj lahko od Dogodka v mestu Gogi resnično odnese ubog najstnik in kako bi današnja družba razcefrala človeka, kot je bil Slavko Grum? Nekako tako, kot je nekdo namignil v govoru 18. julija 1937, si mislim.