Miha Mazzini: Zvezde vabijo

(Tamala je znorela po devetdesetih straneh, češ, nič se ne dogaja.)

Modra ptica 2016.

Pri Mazziniju se moram najprej sprijazniti z dejstvom, da ga sprehodi v subtilno naracijo ne zanimajo prav preveč. Hočem reči, Mazzini ni Proust ali - če smo že ravno v polju mladinske književnosti - Sarah Crossan. Zvezde vabijo pripovedni način spustijo še stopnjo nižje, kot da bi Mazzini nehote poskušal prilagoditi raven na nekakšen mladinski pidžin. Neprimerno podcenjevanje najstnikov, se mi zdi, in velika škoda.

Naracija je pri Mazziniju vselej samo v funkciji zgodbe, in tu ima Mazzini črni pas 99. dan. Zvezde vabijo napletejo celovito ozadje mladostniškega nasilja, bodibildinga, iskanja talentov, pasti družbenih omrežij in ljubezni. Roman dobro zadene socialno noto, denimo o nevidnosti trgovk, ki zlagajo izdelke na police, in boleči dobrodelnosti Viktorijine mame. (Harvard, prijatelji, Harvard.)

Zelo korekten mladinski izdelek, ki lahko sproži primerne razprave v krogu družine.

Vinko Möderndorfer: Kot v filmu

Za Kot v filmu je Möderndorfer dobil modro ptico, in to nekaj pomeni.

Gašper je skoraj dvanajstletni smrkavec, zmerno zafrustriran, z enim samim dobrim prijateljem in eno simpatijo, ki to morda sploh ni. Življenje doma se mu lepega dne postavi na glavo.

Hvalim lahkoten, mladosten jezik in odsotnost teženja, odličen je tudi dramatični preobrat. Roman človek zlahka prebere na dušek, a užitek vseeno ni zagotovljen: zgodba je pravzaprav plitka, odlično zastavljene družinske težave zvodenijo, razmerje do Tine bi lahko dobilo spektakularne razsežnosti, a žal - skupaj z vsemi vprašanji o nekom, ki je prijazen po skajpu, v javnosti pa ne - žalostno zamre.

Möderndorfer z romanom bliskovito zabrede v morje do kolen in potem tam tudi obtiči. Škoda.