Vinko Möderndorfer: Kot v filmu

Za Kot v filmu je Möderndorfer dobil modro ptico, in to nekaj pomeni.

Gašper je skoraj dvanajstletni smrkavec, zmerno zafrustriran, z enim samim dobrim prijateljem in eno simpatijo, ki to morda sploh ni. Življenje doma se mu lepega dne postavi na glavo.

Hvalim lahkoten, mladosten jezik in odsotnost teženja, odličen je tudi dramatični preobrat. Roman človek zlahka prebere na dušek, a užitek vseeno ni zagotovljen: zgodba je pravzaprav plitka, odlično zastavljene družinske težave zvodenijo, razmerje do Tine bi lahko dobilo spektakularne razsežnosti, a žal - skupaj z vsemi vprašanji o nekom, ki je prijazen po skajpu, v javnosti pa ne - žalostno zamre.

Möderndorfer z romanom bliskovito zabrede v morje do kolen in potem tam tudi obtiči. Škoda.

Nathan Filer: The Shock of Fall

Redko se mi zgodi, da me na kindlu kot naslednje branje ne čaka vzorec, temveč že kupljena knjiga. Zakaj Nathan Filer? Kdo za vraga je to? In zakaj sem knjigo kupil že vnaprej?

Priznam, potreboval sem spletno iskanje: Filer je za The Shock of Fall dobil costo za prvenec leta 2013, medtem ko je v splošni kategoriji neupravičeno zmagala Kate Atkinson z Life After Life.

Žal mi je, ampak sledijo pokvarki. Če mislite Filerja brati s pravim guštom, vam svetujem, da niti ne pošpegate naprej.

Resno.

Stran, stran, stran!

Bili ste opozorjeni. Moja vest je - vsaj s tem v zvezi - čista.

The Shock of Fall je predvsem roman suspenza, norega, deliričnega suspenza, ki bralca takoj potegne v svoje temne vrtince. Na začetku sem sicer še poskušal nekaj pametnjačiti z analogijami na Marka Haddona in Skrivnostni primer, ampak, povem vam, to je vse skupaj brez zveze. Ni analogije. Filer je izjemen tako v suspenzu kot v narativni prepričljivosti.

Imeti moraš jajca, da napišeš:

It doesn't matter, because I've changed all their names anyway. Nobody in this story has their real name. I wouldn't do that to people. Even Claire-or-maybe-Anna is between two other names I can't decide. You don't think I'm really called Matthew Homes, do you? You don't think I'd just give away my whole life to a stranger?

Come on.

Matt je shizo, ki preboleva smrt svojega brata Simona in se bori z občutki krivde. Počasno kopanje po družinski zgodovini in vselej subjektivnih spominih je fantastično, suspenz pa je v bralčevi negotovosti, ko se mu še zdaleč ne sanja, v kakšno godljo se je zapletel.

Dobro jo boste odnesli, če se boste Filerjevemu toku povsem prepustili. Če pa boste nespametno iskali faktografska sosledja, brezčasno zgodbo in poučen konec, vam razočaranje ne uide.

Nathan Filer je nova literarna zvezda. Absolutno priporočam.

Alison MacLeod: Unexploded

Unexploded je v uvodni tretjini grozljivka, predvsem v smislu, kako obupno je napisana: "But now, suddenly, after twelve years of marriage, he'd broken their bond." Verjetno obstaja ženska populacija, ki brez želodčnih težav prenese takšno prozo in lika, ki kliče svojo žensko "moja muza", ampak prosim, ne pri nominiranki za bookerja.

Presenetljivo pri romanu pa je, kako se zgodba nenadoma pobere: ženski se pred očmi sesuje zakon, v enačbo se privleče shirani Otto, pojavi se zanimiva napetost v trikotniku. Devetnajsto poglavje je, denimo, vrhunsko od roba do roba.

Ne rečem, MacLeodova piše dobro, zamerim pa ji ogromen preskok od cmeravega, sebičnega ženščeta na začetku do hipertragične boginje na koncu. Lepo je rekel Anthony Cummins v The Telegraphu: "... but there’s also something unpalatable about how it puts an exotic stranger on the rack just so the heroine can feel more alive."

Ne spada v obvezno branje.

Charlotte Mendelson: Almost English

Ko Charlotte Mendelson začne s pogumnimi potezami slikati svoje like, si ne morem kaj, da ji ne bi globoko v sebi ves čas tiho ploskal:

Laura is a receptionist. Not even a good one, as Alistair, in his capacity as her employer, makes perfectly clear. She spends her working day in a morass of shame and minor disasters, not putting telephone calls through, hiding substandard photocopies, worrying that she has forgotten to tell someone that they are pregnant, dying, both.

Laura in Marina, mati in hči, rojeni v baročno razvejenih rodbinah Farkasev in Károlyjev, sta vsaka po svoje tujki v družini, Westminster Courtu, sebi. Zgodba ni kaj prida in Alexander Viney z vsem rompompomom okoli sebe vstopi nemara zgolj kot odgovor Mendelsonove vsem nergačem, ki smo ob Love in Idleness in When We Were Bad stokali, da se nič ne dogaja. Zaman, žal, ker je učinek podoben faktografskemu opisu filma Vonj po ženski. A vseeno, po prvih besedah, ko se pred nami razprejo madžarske družine v Angliji z vsemi svojimi čustvi, neizrečenimi trpljenji in zgodovinsko prtljago, mi je bilo jasno, zakaj Mendelsonovo berem že tretjič: ker je mojstrica.

When everyone else is in bed, Laura, the Lady Macbeth of Bayswater in sprigged polycotton, knocks softly on her daughter's door.

Priporočam vsem, sebi pa The Daughters of Jerusalem.

Neil Gaiman: The Ocean at the End of the Lane

Gaimanov The Ocean at the End of the Lane je Guardianova knjiga leta 2013. Ni mi jasno, zakaj.

Preprosta proza je dokaj primerna, zgodba o pošastih, s katerimi se spopada sedemletnik, pa šepava, brez šarma in skrajno dolgočasna. Če niste najstnik in ljubitelj fantazijske literature, se je knjigi vredno izogniti v velikem loku.

Ne, to še zdaleč ni Julius Winsome.

Donal Ryan: The Spinning Heart

Vse se vrti okoli Bobbyja Mahona in vse se vrti okoli Irske v zadnji krizi. Enaindvajset glasov, ki spregovorijo o sebi in svetu okoli njih, vzame dih, in zlahka razumem, zakaj se je Ryan znašel med nominiranci za bookerja. Pa kaj potem, če je Bobby skorajda malikovana figura, in k vragu z nami, bralci, ki se med glasovi seveda izgubimo - The Spinning Heart brez dvoma predstavlja enega izmed presežkov lanskega leta.

Colum McCann: TransAtlantic

Presneto dober roman, ki iz navidezno nepovezanih pripovedi ustvari močno zgodbo o Irski in njeni usodni prepletenosti z Združenimi državami. Ženski glas v osamljeni hiši, pilota, ki opravita prvi poštni polet preko Atlantskega oceana, novinarka in njena hči, Frederick Douglass, George J. Mitchell, Lily, Hannah - McCann je nedvomno mojster svoje obrti, ki človeka (spomnite se samo na Naj se širni svet vrti) zna ne samo potegniti v zgodbo, ampak tudi v zgodovinski kontekst. Bi brez McCanna nekaj ur posvetil tudi veliki irski lakoti in širšim vzrokom za suženjstvo v Ameriki? Najbrž ne.

Stuart Evers v The Independentu ima prav: kljub očitnim pomanjkljivostim gre za odličen izdelek. McCanna je treba brati.

Jhumpa Lahiri: The Lowland

Pri Jhumpi Lahiri sem se boleče zmotil. "Z dežja pod kap" - pa kaj še! Prva tretjina je bila obupna, napisana v slogu sindikalnega zapisnikarskega pripravnika: prvo dejstvo, drugo dejstvo, pojasnilo dejstva, tretje dejstvo, pojasnilo dejstva in tako naprej, klemp, klemp, klemp. Skoraj tako grozljivo kot Paasilinna. Ampak slog človek še preživi, zgodbe, ki ne vznikne, pa nikakor ne. Razen če ni zelo zelo potrpežljiv, kar se tu - izjemoma - izplača.

Tu sta Subhash in Udayan, brata, rojena petnajst mesecev narazen, vzgojena kot dvojčka, neločljiva, in vendar povsem različna. Udayan je mali revolucionar, ki za svoja dejanja hitro plača s smrtjo, Subhash pa ponikne v Ameriko v znanstvene vode. Lahirijeva lepo odvije nit povezanosti med bratoma, vpelje ženo, ki je skupna obema, in hčerko, ki je od obeh in od nobenega. Zaokrožena pripoved zelo dosledno drsi proti koncu, po katerem mi ni bilo žal časa, preživetega z romanom. 

A vseeno: zgodba ni tako zelo izjemna, da bi je bilo nujno treba povedati, še posebej pa ne na tako zanikrn način. Solidno branje, a nič več kot to.

Prispel je New Kindle Paperwhite (2013)

Rumeno-rdeči kombi je dostavil paket

Pred leti, ko so mi popustili živci in sem kupil prvega kindla, si nisem mislil, da se bom kot uporabnik bralnika kdaj počutil kot dinozaver, ki bolšči v uničujoč komet. Moje preroške sposobnosti so dokaj kilave, rad se denimo pohvalim s svojim prepričanjem iz leta 1988, da črno-bel VGA z 256 odtenki povsem zadošča vsem prihodnjim potrebam človeštva, a se mi pri e-črnilu žal dozdeva, da vem, kako bo šel razvoj stvari.

Na trgu imamo dominantnega igralca E Ink Corp., v katerega so bili pred dvema, tremi leti usmerjeni vsi napredni bralski upi. Bilo je nekaj velikih uspehov, kindle, kobo, nook in druščina so v tek pognali industrijo elektronskih knjig, in pričakovanja so narasla. Vsaka generacija zaslonov je bila rahlo boljša, povečevala se je gostota točk in zmanjševala potreba po nasilnem osveževanju, vendar so bili tukaj tudi porazi, denimo barvni zasloni s spranimi barvami. 

Druga stran enačbe vmes ni mirovala, razmah tablic z iOS, androidom in windows 8 je neustavljiv, zasloni se bodo še izboljševali, Amazonove aplikacije za kindle so sijajne in zagotovo nas čaka konvergenca naprav. Zakaj moram na službeno pot vleči notesnik, androidno tablico, androidni telefon in še kindla? Zakaj nimam samo hibridne tablice z zaslonom - denimo - tehnologije OLED? In konec?

Vem, bralnik je bralnik. Spodoben roman ne potrebuje barv, še manj pa odtenkov sive, baterija je odlična in traja tedne in tedne, bukov zaslon z osveževanjem pa uspešno preprečuje pobeg iz zgodbe v plitvine interneta ter socialnih omrežij. 

Ker moja sanjska tablica še ni rojena in ker imam - dinozaver - bralnik rad, sem s kindla 3 prešel na novega kindla paperwhite, ki je bil brez pompa objavljen letos septembra.

Nakup naprave poteka tako kot vedno, poiskati je treba Amazonovo mednarodno stran in kupiti. Cena z dajatvami in poštnino je nekaj pod 150 evri, nanj pa sem zaradi prednaročila čakal kakšen mesec. Domnevam, da bi ga danes dobil prej kot v tednu dni.

Če ga primerjam s prejšnjo generacijo paperwhita, ni nobene drame: dimenzije so enake, procesor (Freescale MX?) je z 1 GHz za četrtino hitrejši, zaslon ohranja 212 PPI, a je bojda vseeno boljši, uporabniški vmesnik pa prinaša nekaj bonbončkov, kot so gradnja osebnega slovarja s karticami, pregled X-Ray, ob slovarju še omrežno Wikipedijo, vključitev v Goodreads in podobno.

Ko novega paperwhita postavim ob bok staremu kljusetu kindlu 3, je zgodba povsem drugačna. Novinec je bistveno bolj prijeten na otip, 20 gramov lažji, manjši in predvsem skoraj seksi. Tipkovnica kajpada izgine, pojavi se zvito osvetljen zaslon, ki navidezno poveča belino elektronskega papirja in omogoča branje v temi. Je dokaj hrapav na otip, in ne vem, ali je to dobro. Programska oprema je spremenjena, bolj intuitivna in prijazna uporabniku. Listanje je enostavno, le če držim bralnik z levo roko, moram paziti, da pri tem dovolj iztegnem lene prste. Škripanja ohišja ni, življenjski sopotniki pa bodo znali ceniti, da izgine tudi tihi klik med obračanjem strani.

Amazon se tolče po prsih, da bo baterija z izključenim vmesnikom za brezžična omrežja zdržala do dva meseca, kar se mi zdi povsem zgrešeno, lahko pa da se tudi motim. 

Po dveh dneh sem zelo zadovoljen.

Vsebina

Pod zaščitno folijo

Zadnja stran

Novi kindle paperwhite na kindlu 3

Novi kindle paperwhite ob kindlu 3

Novi kindle paperwhite ob kindlu 3

Primerjava z nexus 7

Še iPad 2

Domača stran

V temi, najmočnejša osvetljenost

V temi, razumna osvetljenost

Letošnji booker gre Eleanor Catton za roman The Luminaries

Pesimistična stava na Tóibína se je izkazala kot tradicionalno zgrešena. Eleanor Catton je neznano ime na mojem raztrganem literarnem zemljevidu, a mi vseeno docela nepričakovano vzbuja veselje do branja. Novozelandska avtorica, ki bi bila v košarki z osemindvajsetimi leti med veterani, je v književnosti še med mladiči. Navdušuje me (skoraj) monumentalnost, ki jih prinaša 832 strani. In, ja, lepo bo brati nekaj svežega.

Samo da dokončam Vojnovića.

Tash Aw: Five Star Billionaire

Dovolj tišine.

Letos mi branje nominirancev za bookerja ne gre ravno od rok. 15. oktober je za vogalom, pa sem se na škrge privlekel zgolj skozi Ruth Ozeki, NoViolet Bulawayo, Eve Harris, dokazanega nesposobneža Jima Cracea in končno še Tasha Awa. Če pogledam na seznam finalistov, pri katerem za Jhumpo Lahiri skorajda nisem slišal, pri Eleanor Catton pa lahko samo ponovim prejšnje besede, tokrat brez "skoraj", mi je jasno, da bo končni obračun potekal med Jimom in Colmom. Tesna bo, vendar stavim na Tóibína, ker je večji blefer.

Five Star Billionaire me je malce izmučil, a očitno ne dovolj, da bi knjigo zagnal v kindlovski kot. Prva stvar, ki pade v oči, so rahlo povezane vzporedne osebne zgodbe. "Rahlo" pomeni tesnejšo prepletenost kot pri mojstru rahlosti Davidu Mitchellu, ki predstavlja svojevrsten rob te obrti. Vodilni liki so dobro izbrani, od Phoebe, ki se v Šanghaju poskuša prebiti iz tovarne do bogate poroke, padlega pevca Garyja, nepremičninarja Justina, podjetnice Yinghui, pa vse tja do presenetljivo nosilnega Walterja.

Romanu manjka prave eksplozivnosti in morda celo sporočilnosti, ki bi bila izven običajnih stereotipov, po drugi strani pa dokaj dostojen izdelek kvarijo občasna solzavost in nepotrebne introspekcije.

Ščebet, v katerem sem Tasha Awa proglasil za morebitnega dobitnika bookerja, kajpak obžalujem.