Neil Gaiman: Nikolikje

Točno vem, v katero obrtniško vejo spada Gaiman, zato bi bilo skrajno krivično, če bi tukaj stokal, da mi knjiga ni sedla. Ne berem Gaimana (če ni zraven Pratchetta), ne gledam Igre prestolov, ne poslušam One Direction, ne vozim se z ducatijem, ne igram nogometa. Tako pač je.

Terry Pratchett, Neil Gaiman: Dobra znamenja

A poznate tisto, ko odprete knjigo, preberete pol prve strani, presenečeno zazijate, zaprete knjigo in se vrnete na prvi korak, tokrat resnično počasi?

Prepriča že prvi sijajni dvogovor med angelom Aziraphalom in demonom Crowleyem, ki je bil takrat še plazilec, "čigar ime se je glasilo Crawly, čeprav je razmišljal, da bi ga spremenil. Sklenil je, da ga to ime ne opiše."

Pratchett in Gaiman sta se lotila ničesar manj kot apokalipse, na katero oba uvodna lika, prikladno pomešana med ciljno občinstvo, čakata dolga stoletja. Ambivalentna napetost med angelom in demonom, vrhunsko vpeljevanje močnih likov, pospremljeno z obrobneži, blazne opombe pod črto in kajpak nepredstavljivo dober humor naredijo obvezno branje za vse, ki:

1. ste nekoč davno znali na pamet vse bravure iz Štoparskega vodnika po galaksiji, pa niste verjeli, da bi kdo lahko napisal kaj podobno duhovitega;
2. ste pogledali Monty Pythonovo Življenje po Brianu več kot enkrat;
3. ste oboževalec bodisi Pratchetta bodisi Gaimana, kar jaz nisem;
4. niste nič od zgoraj naštetega.

Pa kaj, če se zgodba v procesu špiljenja apokalipse morda celo malce vleče - humorni drobci in referenčne eskapade držijo strukturo pokonci od začetka do konca.

Kar je bil Alojz Kodre za Douglasa Adamsa, je Boštjan Gorenc - Pižama za Pratchetta in Gaimana.

Knjiga, ki jo mora razsoden človek kupiti v trdi vezavi.

Neil Gaiman: Ameriški bogovi

Brez občutkov krivde odloženo na stoti strani. Gaiman ni zame.

Neil Gaiman: The Ocean at the End of the Lane

Gaimanov The Ocean at the End of the Lane je Guardianova knjiga leta 2013. Ni mi jasno, zakaj.

Preprosta proza je dokaj primerna, zgodba o pošastih, s katerimi se spopada sedemletnik, pa šepava, brez šarma in skrajno dolgočasna. Če niste najstnik in ljubitelj fantazijske literature, se je knjigi vredno izogniti v velikem loku.

Ne, to še zdaleč ni Julius Winsome.