Jhumpa Lahiri: The Lowland

Pri Jhumpi Lahiri sem se boleče zmotil. "Z dežja pod kap" - pa kaj še! Prva tretjina je bila obupna, napisana v slogu sindikalnega zapisnikarskega pripravnika: prvo dejstvo, drugo dejstvo, pojasnilo dejstva, tretje dejstvo, pojasnilo dejstva in tako naprej, klemp, klemp, klemp. Skoraj tako grozljivo kot Paasilinna. Ampak slog človek še preživi, zgodbe, ki ne vznikne, pa nikakor ne. Razen če ni zelo zelo potrpežljiv, kar se tu - izjemoma - izplača.

Tu sta Subhash in Udayan, brata, rojena petnajst mesecev narazen, vzgojena kot dvojčka, neločljiva, in vendar povsem različna. Udayan je mali revolucionar, ki za svoja dejanja hitro plača s smrtjo, Subhash pa ponikne v Ameriko v znanstvene vode. Lahirijeva lepo odvije nit povezanosti med bratoma, vpelje ženo, ki je skupna obema, in hčerko, ki je od obeh in od nobenega. Zaokrožena pripoved zelo dosledno drsi proti koncu, po katerem mi ni bilo žal časa, preživetega z romanom. 

A vseeno: zgodba ni tako zelo izjemna, da bi je bilo nujno treba povedati, še posebej pa ne na tako zanikrn način. Solidno branje, a nič več kot to.

Eleanor Catton: The Luminaries

Cattonova je The Luminaries zastavila korajžno, in to od prve črke. Note to the Reader denimo napihnjeno začenja: "The stellar and planetary positions in this book have been determined astronomically. This is to say that we acknowledge the celestial phenomenon known as precession, by which motion to vernal equinox, the astrological equivalent of the Greenwich meridian, has come to shift." Podoben duh veje tudi iz orisa oseb in astralnih kart na začetku poglavij, ki se mi jih kljub kar nekaj astrološke kilometrine v nori mladosti ni ljubilo niti ošvrkniti z očesom. 

Všeč so mi bili arhaični povzetki poglavij, denimo pri Mercury in Sagittarius: "In which a stranger arrives in Hokitika; a secret council is disturbed; Walter Moody conceals his most recent memory; and Thomas Balfour begins to tell a story." Prisrčno, in to resno mislim.

Po uvodnem motoviljenju se zgodba končno lahko prične - in zgodba ima vse, od trupel, skrivnostnih tujcev, izginulih likov, vlačug, bogastva, ki ga ni več, do popolne prepletenosti, ki je nam, bralcem, ponavadi tako presneto všeč. Madonca, roman se šopiri tudi s silovitim vsevednim pripovedovalcem, ki mimogrede navrže: "We shall therefore leave Thomas Balfour standing on the wharf with his hands in his pockets, squinting into the rain. We shall turn our gaze some two hundred yards to the north, and alight at the Auction Yards on Gibson Quay - where, behind the rostrum, an unpainted door leading to a private office bears the legend "Nilssen & Co., Commission Merchants." Če se bralcu tu ne zašibijo kolena in orosijo oči, je bolje, da se pobere nazaj na Facebook, kajneda?

A vseeno s tem romanom nekaj ni v najlepšem redu. Brskajoč po zapiskih, najdem na koncu prve petine vprašanje: "Ali se začenja?" In se, takrat se nit res začne malce odvijati, a se koj spet zaustavi v dolgoveznem razpredanju tega ali onega protagonista. Stilistične bravure, kompleksna zasnova in več kot očitno leta priprav na pisanje ne morejo prikriti dejstva, da romanu primanjkuje osnovne napetosti, ki bi bralca gnala naprej.

Ker knjig po posvetu s farmacevtko ne uporabljam kot uspavalno sredstvo, sem The Luminaries besno odložil in se lotil Jhumpe Lahiri. Precej hitro mi je postalo jasno, kaj pomeni ljudski izraz priti z dežja pod kap, a o tem malce kasneje.