Nick Drnaso: Sabrina

Sedmi - kaj? - nekaj s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Prazno, hladno, grozno. Tega ne morem brati.

Fuj to, žirija. 

Dobitnica bookerja 2018 je Anna Burns za roman Milkman

Sto tri leta za leseno žlico in zgolj zaradi reda objavljam še tukaj: dobitnica letošnjega bookerja je Anna Burns za roman Milkman.

Booker se mi je priskutil. Za kako dolgo?

Finalisti nagrade booker 2018

Žirija je objavila šest finalistov za leto 2018:

1. Anna Burns (UK) Milkman (Faber & Faber)
2. Daisy Johnson (UK) Everything Under (Jonathan Cape)
3. Rachel Kushner (USA) The Mars Room (Jonathan Cape)
4. Esi Edugyan (Canada) Washington Black (Serpent’s Tail)
5. Richard Powers (USA) The Overstory (Willian Heinemann)
6. Robin Robertson (UK) The Long Take (Picador)

Žal sem pravilno napovedal, da se bosta Washington Black in Milkman kljub izrazitim pomanjkljivostim privlekla v finale. Normal People ni presunljivo dober roman, je pa boljši od Edugyanove in Burnsove, a ga v finalu ni. 

Na policah se mi valja še Sabrina, a grem raje brat Dickensa. Če bi imel možnost zadnji stavek prebrati pred kakšnim letom, bi bil prepričan, da so mi blog shekali Severni Korejci na opiatih. Pravzaprav to ni izključeno, če takole pogledam. 

Donal Ryan: From a Low and Quiet Sea

Šesti roman s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Donal Ryan za prvi del zgodbe izbere Farouka, zdravnika, sirijskega begunca. Od v nebo vpijočega oportunizma me je kar zvilo v želodcu, česar stereotipen razvoj dogodkov ni prav nič omilil. Lampy je zanimiv lik, mammone hitre jeze in rahlo počasne pameti, spremlja pa ga budno oko dedka, ki ga ne gre spregledati. Zadnji osebek, ki se pojavi, je John, lobist z vse prej kot čistim ozadjem. Kompleksen, a nepotreben.

V četrtem, zadnjem delu poskuša Ryan sestaviti tri zgodbe v nekaj smiselnega, pri čemer se zateče v moteč preplet glasov, ki se proti koncu sicer izčistijo, in to do dokaj jasnega spoznanja, da Ryan v bistvu ni imel česa povedati.

From a Low and Quiet Sea je navkljub očitnim pripovedovalskim veščinam bolj kot ne samo izguba bralčevega časa, kar je uvidela tudi žirija. Prepozno.

Esi Edugyan: Washington Black

Četrta s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Ves teden sem se odpravljal k tipkovnici zapisat vsaj nekaj in ko sem končno pokukal na kindla, me je zlobno obvestil: "You do not have any notes or highlights." Kar pove vse, pravzaprav.

Esi Edugyan, če kaj, je zagotovo velikopotezna in nadpovprečno spretna pripovedovalka. In zgodba ni od muh: Barbados, devetnajsto stoletje, plantaža sladkorja. Enajstletni suženj Washington Black nenadoma najde učitelja in varen pristan pod krili Christopherja Wilda, imenovanega Titch. Titch je brat zoprnega lastnika plantaže, učenjak in izumitelj. Sledi vse s seznama obveznih likov, opisi grozot, neverjetno hiter intelektualni razvoj malega Washingtona Blacka, njegova izjemna nadarjenost, pobeg z balonom, potovanje z ladjo ter nekaj ekscentriki in tako lepo v ravni črti naprej. Izredno dodelan in do zadnje potankosti izpiljen dolgčas, ki ga v skoraj vsaki prvini poseka lanska nominiranka Colina Whiteheada The Underground Railroad.

Whitehead ni prejel bookerja, Edugyanova pa se bo privlekla med finalistke, kjer jo bo - ne vem še zagotovo - morda posekala Sally Rooney.

Belinda Bauer: Snap

Tretja s seznama nominirancev za bookerja 2018. Kriminalka. Srhljivka. Na seznamu za bookerja. Globalno segrevanje, Trump, proticepilci, sedaj pa še tole.

20. avgust 1998. V avtu, parkiranem ob avtocesti, se zdi, da se sedeži topijo od vročine. "Jack's in charge. I won't be long," je rekla mama, preden je odkorakala do najbližjega telefona. Enajstletni Jack ter njegovi sestrici Joy in Merry so ostali sami. Za vedno.

Leto 2001. Vstopi ekscentrični (zakaj, zakaj?) in arogantni (zakaj, zakaj?) inšpektor Marvel, in zgodba, polna klenega suspenza in prijaznih obratov, se lahko začne odvijati. Bauerjeva lahkotno preskakuje med osebami in dogodki, vse skupaj pa povezuje s pretanjenim humorjem:

"‘Well,’ said Marvel, getting out his phone, ‘you can feel uncomfortable for both of us while Jack and me catch a killer.’ ‘Jack and I,’ said Reynolds. ‘Oh good,’ said Marvel. ‘Then we’re all agreed.’"

Posamične razplete sem pričakoval z zadržanim dihom, in tega ne govorim kar tako v en dan - res sem se dvakrat ujel, da nisem želel vdihniti, dokler ni bilo konec odstavka.

Če ste mi rahlo podobni in ne preberete kriminalke vsakih pet let, je sedaj dober čas, da s tem opravite. Brez sence dvoma priporočam.

Če želite prebrati zmagovalca nagrade booker 2018, pa obvoz na kakšen drug roman s seznama.

Anna Burns: Milkman

Druga s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Burnsova v Milkmanu sproti učinkovito potaca vse, kar pred tem z največjo pazljivostjo poseje. Prav besen sem na njo! Saj ne moreš verjeti, distopično ozadje je zastavila tako sijajno, da sem omedleval, ravno prav zamegljeno in srhljivo! Počasi sem že vlekel vzporednice z Ishigurovim romanom Ne zapusti me nikdar, ko se je razvoj zaustavil in počasi ter prav neugledno izdihnil.

Burnsova je duhovita kot hudir, tako da sem se pri delu s feministkami in pajki celo na glas smejal, čeprav je štos dokaj beden, a moram priznati, da imajo šaljivi vstavki v depresivnem sobesedilu prav posebno moč.

In poglejte tole:

"The normal women had been expecting, indeed dreading, that the issue women, once started, would take the exposure opportunity to harp on in a broad, encyclopaedic fashion about injustice towards and trespasses against women, not just in the present day but all through the ages, using terminology such as ‘terminology’, ‘case studies show’, ‘incorporates the systemic, transhistoric, institutionalised and legislated antipathy of’ and so on that completely these days these women appeared to be steeped in. There would be the injustices too, thought the traditional women, those big ones, the famous ones, the international ones – witch-burnings, footbindings, suttee, honour killings, female circumcision, rape, child marriages, retributions by stoning, female infanticide, gynaecological practices, maternal mortality, domestic servitude, treatment as chattels, as breeding stock, as possessions, girls going missing, girls being sold and all those other worldwide cultural, tribal and religious socialisations and scandalisations, also the warnings given against things throughout patriarchal history that were seen as uncommon for a woman to do or think or say."

Človek bi rekel, da je takšen roman neberljiv, pa ni, sploh ne. Bohotne domislice bralca nosijo kot valovi in niti za trenutek me ni prešinilo, da bi bilo česa odveč. Do takrat, ko je bilo preveč vsega, in to je nekje na polovici, ko pri eliptični pripovedi nisem več vedel, ali ima psihično motnjo Burnsova ali glavna junakinja. Grem stavit, da slednja, za kar avtorici čestitam, a vseeno sem roman odložil. Potem me je sicer grizla slaba vest, a se nisem pustil motiti.

Burnsova bi lahko prišla v ožji izbor. Neupravičeno.

Guy Gunaratne: In Our Mad and Furious City

Prvi roman, pobran s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Selvon, Ardan in Yusuf so mladeniči, obrobneži iz severnega Londona, ki navkljub dogodku, podobnemu umoru britanskega vojaka Lea Rigbyja leta 2013, poskušajo živeti normalno življenje. Povsem spodobne strasti v povezavi z nogometom, grimom in v enem primeru celo s hudo bejbo se soočijo z nesmiselnim radikalizmom in smrtjo človečnosti.

Užival sem v pripovednih glasovih iz londonskih pozabljenih okrožij, ki jim Gunaratne učinkovito doda zgodovinsko razsežnost z Nelsonom (otok Montserrat, fašizem) in Caroline (Irska, IRA), pri tem pa tudi izdatno zehal. Romanu kronično primanjkuje nepričakovanih zapletov, četudi se je avtor nekaj trudil z Irfanom, humor pa je na čisti ničli.

Prebrano, odloženo, pozabljeno.

Gunaratne ne bo prišel v ožji izbor.

Ali Smith: Autumn

Ali Smith ima rokico za pisanje - v hipu sem se ji predal in užival v prefinjeni, humorni prozi. Če bi roman ostal pri Elisabeth in Danielu, njunih odbleskih skozi čas in brexitu, bi bilo ravno prav. Ko pa je Smithova dodala še Pauline Boty in neznano sporočilo ob koncu romana, ki se nekako ni prevrtalo do mojih možganov, sem se zavedel, da je balasta daleč preveč.

Morda bi bilo bolje, če bi Autumn prebral na dah, morda pa tudi ne. Nikoli ne bom izvedel.

Paul Auster: 4 3 2 1

Brez zamere, ampak tokrat sem kraljevsko brcnil mimo.

Težko je, tole moje življenje. V zraku je visela podelitev bookerjev, bil sem na dvestoti strani Austerja, odprte sem imel vse bralne čakre, lebdel sem v pripovedi in bil prepričan, da sem našel zmagovalca. 680 strani pred koncem. Kakšen samovšečen osel.

4 3 2 1 je zgodba o življenjih, ki bi lahko bila, če bi bila. Štiri možna življenja Archieja Fergusona, prikladno označena s številkami poglavij, recimo 4.1, 4.2 in tako naprej. Kar na začetku sploh ni jasno in sem - enako kot Blake Morrison v Guardianu - buljil kot kapelj ob možu tete Mildred, ki se nikoli ni poročila. Sedaj veste in tega ne obžalujem.

Bralec, ki bi rad odtekel nekaj kratkih sprintov ob zgodbi, se bo hitro upehal. Stavki so spektakularni:

"Lew and Millie had a taste for alcohol. They were one of those couples who drank as both a sport and a compulsion, a bibulous, insouciant pair of theatrical charmers whenever they were lubricated within the scope of their capacities, which were substantial, but oddly enough it was the pin-thin Millie who seemed the steadier of the two, who rarely ever wobbled or slurred, whereas her much larger husband sometimes went overboard, and even before Andrew’s death, Ferguson could remember the time when he saw his uncle passed out on the couch and snoring in the middle of a loud family party, which everyone had found so funny when it happened, but now, in the aftermath of that death, Lew’s drinking had increased, spreading beyond the parties, the cocktail hours, and the post-dinner nightcaps into high-noon lunchtime sloshes and secret tipples from the flask he carried around in the inside pocket of his jacket, which no doubt helped numb the pain twisting through his guilt-ridden, ravaged heart, but the booze began to affect his work at the store, sometimes rendering him incoherent when he talked to customers about the relative merits of Whirlpool and Maytag washing machines, and when he wasn’t incoherent, he was occasionally irritable, and when he was irritable, he often took pleasure in insulting people, which was no way to conduct business at 3 Brothers Home World, and so Ferguson’s father would have to step in, pull Lew away from the offended customer, and tell him to go home and sleep it off."

Spektakularni, a sploh ne predolgi. Počasna pripoved, počasna v smislu zenovskega polža, ki nima ne atletskih predispozicij, ne ambicij, ne želje in skoraj tudi ne cilja (o tem kasneje). Zgodba se deloma napaja tudi iz globoke erotične energije, s katero se Ferguson igra v dokaj široki, a ne popolni paleti.

In zakaj si Auster ne zasluži bookerja? Prvič, ker je Lincoln in the Bardo - četudi mi ni bil všeč - strukturno daleč bolj nor. Drugič, ker 4 3 2 1 še zdaleč ne izkoristi možnosti, ki jih ponujajo različna Fergusonova življenja. Vse se vrti okoli Amy pa ne-Amy, izletov v pisateljske dileme in političnih dogodkov, ki so zaznamovali šestdeseta leta v ZDA. Tretjič, ker se roman pri političnem aktivizmu popolnoma zaustavi in pogine. Da sem se preglodal do konca, mi je pomagala samo še surova zgornjesavinjska trma. Do konca, ki je - četrtič - podcenjevalen, žaljiv in podel. Austerju tega ne bom pozabil.

Ne, 4 3 2 1 ni moj zmagovalec bookerja 2017.

To je Ali Smith. Zagotovo. Po triindvajsetih straneh se ne morem motiti, kajne?

George Saunders je dobitnik nagrade The Man Booker Prize 2017

George Saunders (Lincoln in the Bardo) je dobitnik nagrade The Man Booker Prize 2017.

Razumem, zakaj.

Letošnja žirija je bila najboljša v zadnjih treh desetletjih. Moje tradicionalno gostilniško tarnanje nad vsesplošno zaplankanostjo in zadrtostjo teh punc in fantov letos odpade.

Sprejeli so pogumno odločitev, ki večini ne bo všeč. Saunders s svojim romanom poskuša premikati meje.

Četudi ni zmagal Paul Auster, lahko rečem: odlično leto za bookerja in izjemen izbor, vreden branja.

George Saunders: Lincoln in the Bardo

Če bi pri manični depresiji z "M" označil manični, z "D" pa depresivni stadij, pri tem pa z izmenjavanjem malih in velikih tiskanih črk poskušal orisati jakost, bi bilo moje branje Georga Saundersa videti kot: DdmmMMdddDDDDDmmmmMMMMMdddmdmdDmDDDD.

Najprej: bardo je v nekaterih vejah budizma prehodno obdobje med smrtjo in ponovnim rojstvom. V bardu se nepričakovano znajde oboževani sin Abrahama Lincolna.

Roman je pravzaprav presunljiv - skozi strukturni eksperiment, v katerem prevladuje kakofonija glasov mrtvih (the reverend everly thomas, roger bevins iii in hans vollman), povezana s citati iz zgodovinskih virov, se počasi izriše neznosna bolečina očeta, ki izgubi sina. Prav ta bolečina malega Willieja zadržuje v stanju tranzicije in prav tu Saunders pokaže ves svoj pisateljski dar. Poguma mu vsekakor ne manjka, zmanjka pa mu streliva: ko izčrpa udarce v čustveni svet bralca, mu ostane zgolj malo manevrskega prostora, na katerem bi lahko zgodbo obrnil tako, da bi ponovno dobila zalet. Izstopil sem na polovici poti.

Kdo bo dobitnik bookerja 2017?

Letošnji booker bo odromal v roke Paula Austerja (4 3 2 1).

Žirija bo mojo odločitev potrdila v torek, 17. oktobra 2017.

Emily Fridlund: History of Wolves

Fridlundovi kritiki očitajo vse sorte. Plehke, nedosledne like. Nezmožne presenetljivih dejanj. En sam ritem: počasen in žalosten. Hiter zaton zgodbe in kup introspekcij, ki sledijo.

Z vsem naštetim se strinjam.

A naj vam zaupam skrivnost: preberite roman, vendar ne kot gotsko zgodbo nerazumljene najstnice s staršema, ki sta skoraj brezupna hipača v kolibi pri zahojenem jezeru. Roman berite zaradi suspenza. Zaradi nečesa, kar visi v zraku skoraj od začetka in se dolgo ne udejani. Suspenz je pravzaprav grozljiv, pa ne zgolj zaradi tega, kar dejansko je, pač pa med drugim tudi zaradi srha, ki me je oblival ob misli, da bo vse skupaj strmoglavilo na raven Dekleta na vlaku.

Natančno si oglejte eno izmed najboljših prvih poglavij, kar se jih je znašlo na literarnem tržišču.

Ker gre za suspenz, vam ne povem čisto ničesar več.

History of Wolves je upravičeno med finalisti za letošnjega bookerja.

(In o moj bog! Bolj kot berem nominirance, bolj se strinjam z žirijo! Da ni morda na pohodu kakšen virus, ki skisa takšne bolj majhne možgane?)

Colson Whitehead: The Underground Railroad

Ne vem, če nisem zastonjkarskega vzorca Whiteheadove The Underground Railroad prebral vsaj petkrat. Petkrat bral in petkrat našel bolj nujne, vsekakor pa neodložljive bralne naloge. Pulitzer 2017, The National Book Award 2016? Nisem trzal. Potem je prišla nominacija za bookerja, in bilo je dovolj cincanja.

Whitehead piše odlično in odločno. Več kot očitno mu je bilo jasno, da če izbere zgodovinsko témo (suženjstvo), doda razmeroma malo znano dimenzijo (veriga prostovoljcev in postojank, ki osvobajajo sužnje), primerno izpili nekaj likov (Cora, Caesar, Ridgeway), mu vsaj ena izmed velikih nagrad ne more uiti. Če seveda znaš pisati.

Zgodovinska téma pa terja žrtve: Cori z vso njeno človeško prtljago, zapletenim odnosom z izginulo materjo, krpico lastne zemlje, dih jemajočimi okrutnostmi, ki jo doletijo, zmanjka trohica čustvene dimenzije. Whitehead znova in znova zapade v tehnicistično popisovanje dogodkov, v katerem Corina intimna zgodba igra tretjo violino. Ne sliši se porazno, a roman s tem dobi rahlo napačen priokus.

A vseeno sem bil navdušen, ko se v zgodbi spet pojavi lovec na sužnje Ridgeway, in to ne v povsem stereotipni vlogi in še zdaleč ne v poenostavljenem razmerju do Core. Whitehead je ta del izdelal brezhibno.

Pod črto: z odlično romaneskno upodobitvijo zgodovinskih dejstev se je Whitehead izkazal kot pravi mojster, a vseeno ga je na koncu rahlo zmanjkalo. Razumem, zakaj se pri letošnjih bookerjih ni prebil med finaliste.

Ni mi škodilo, da sem se z branjem malce pomatral.

Thomas Keneally: Schindlerjev seznam

Nisem vedel za Keneallyja. Schindlerjev seznam je bil zame zgolj film, ki sem se mu do danes uspešno izogibal. Keneally je leta 1982 za roman dobil bookerja. Nisem vedel. Prav tako nisem vedel, da smo Slovenci na prevod čakali celih štiriintrideset let. Izdala ga je Celjska Mohorjeva založba, kar me je - o, presenečenje - ujelo rahlo nepripravljenega. Pod črto: Štiglic, nič točk, sedi.

Oskar Schindler je rešil življenje 1.200 Judom. Banalna številka, če potegnemo vzporednico s šestimi milijoni Judov, ki so izginili v norosti druge svetovne vojne, a kot pravi Talmud: če rešiš eno življenje, rešiš ves svet.

Keneallyju je v romanu uspelo skoraj vse, od osvetlitve zgodovinskih dejstev do primerne narativne uporabe dokumentov, od upodobitve Schindlerjeve kontroverzne, večplastne in intrigantne osebnosti do ravno pravšnje distanciranosti od osrednjega lika. Zazdelo se mi je, da včasih tok romana zmotijo vstopi oseb, ki so tam zgolj iz dokumentarnih razlogov, a v resnici to sploh ni moteče.

Roman, ob katerem zadržuješ dih in upaš, da ga ne bo nikoli konec.

Ko je Keneally prejel bookerja, je za The New York Times izjavil, da ga je med pisanjem pretresla višina gole, monetarne cene, ki jo je Schindler plačal za judovska življenja:

As a Gentile, until I began writing this book, I didn't realize how much it cost, not just in bravery and energy, to save a Jew, but in money (...) deals could be made with individuals, but the Jews couldn't make a deal with the system. In many ways, Schindler's story is almost like an episode from 'Hogan's Heroes' and I am always embarrassed by the resemblance. I think he would have eventually been caught but for the ending of the war.

Če še niste prebrali Reesovega Auschwitz: A New History, potem je skrajni čas. Poglejte tudi Inheritance. Na bralni seznam sem dal Hannah Arendt: Eichmann v Jeruzalemu. Za začetek.

Seznam finalistov za bookerja 2017

Letošnji finalisti so tu. Pretresen sem, ker je Whitehead upravičeno odpadel - pravim upravičeno, saj sem prebral kakšnih 150 strani, potem pa branje začasno prekinil zaradi boljše knjige. To ni nikoli dober znak.

S spodnjega seznama lahko mirne duše črtamo Fiono Mozley. Če moram izbirati med Zadie in Ali, imam raje slednjo. Autumn me še čaka. Vse ostale tudi.

1. 4 3 2 1 by Paul Auster (US) (Faber & Faber)
2. History of Wolves by Emily Fridlund (US) (Weidenfeld & Nicolson)
3. Exit West by Mohsin Hamid (Pakistan-UK) (Hamish Hamilton)
4. Elmet by Fiona Mozley (UK) (JM Originals)
5. Lincoln in the Bardo by George Saunders (US) (Bloomsbury Publishing)
6. Autumn by Ali Smith (UK) (Hamish Hamilton)

Fiona Mozley: Elmet

Fiona Mozley?

Njen bio pravi:

I grew up in York and later lived in London, Cambridge and Buenos Aires. I am now back in York, where I am writing a PhD thesis on the concept of decay in the later Middle Ages, as well as writing fiction.

I work part-time at The Little Apple Bookshop.

Elmet je podoben zgornjemu besedilu: natančen, neposreden, dobro uravnotežen in zategadelj skoraj poetičen. Petterson ali Donovan, denimo, tu nekje. Poetična je tudi družina, sin Daniel, starejša hčerka Cathy ter Očka, ki je boksar in še vse kaj drugega.

Mozleyeva skozi celoten roman igra na prave karte, počasi razkriva ozadje in okolico, a nekako brez pravega gonila. Nasilje, ki izbruhne proti koncu, se mi je zdelo pretirano in nepotrebno, a če pomislim, da v romanu razen poetičnosti v resnici ni druge nosilne niti, avtorici dejansko ni ostalo nič drugega kot peklenski zaključek. Me je kar znerviralo, res.

Zanimiv izdelek.

Seznam nominirancev za bookerja 2017

1. 4 3 2 1, Paul Auster (US) (Faber & Faber)
2. Days Without End, Sebastian Barry (Ireland) (Faber & Faber)
3. History of Wolves,  Emily Fridlund (US) (Weidenfeld & Nicolson)
4. Exit West, Mohsin Hamid (Pakistan-UK) (Hamish Hamilton)
5. Solar Bones, Mike McCormack (Ireland) (Canongate)
6. Reservoir 13, Jon McGregor (UK) (4th Estate)
7. Elmet, Fiona Mozley (UK) (JM Originals)
8. The Ministry Of Utmost Happiness, Arundhati Roy (India) (Hamish Hamilton)
9. Lincoln in the Bardo, George Saunders (US) (Bloomsbury Publishing)
10. Home Fire, Kamila Shamsie (UK-Pakistan) (Bloomsbury Circus)
11. Autumn, Ali Smith (UK) (Hamish Hamilton)
12. Swing Time, Zadie Smith (UK) (Hamish Hamilton)
13. The Underground Railroad, Colson Whitehead (US) (Fleet)

Letos se mi je kar zavrtelo, ko sem odprl seznam nominirancev in na njem zagledal Whiteheada, Barryja, Arundhati Roy, obe Smithovi in McCormacka. Fuj, kakšen izbor. 

Po tridesetih letih branja bookerjevcev se le s težavo spravljam k branju. Začel bom z avtorji, ki jih ne poznam in do njih še nimam odpora. 

Zmagati pa zna - itak - The Underground Railroad, okoli katere že mesece hodim kot mačka okoli vrele, rahlo pokvarjene kaše. Po krivici, domnevam, ampak tako pač je.

Madeleine Thien: Do Not Say We Have Nothing

Finalistka za bookerja 2016.

Imam težavo z romani, v katerih oseba A posluša osebo B, kako ji pripoveduje zgodbo o C, in tako nazaj. Moji kmečki pameti se to zdi nepotrebno okolišenje.

Thienova je vsekakor zastavila roman, ki bo dobil letošnjo nagrado booker: imamo kompleksno pripovedno strukturo (glej zgoraj), množico junakov, ki jim pripoved počasi odstira tančice, in zgodovinsko ozadje, ki sega od Maove kulturne revolucije pa tja do Trga nebeškega miru. Če je kaj material za bookerja, je to Do Not Say We Have Nothing.

Umiral sem od dolgčasa. Grem brat Zupana, da si opomorem.