Andrew Sean Greer: Less

Pulitzer 2018. Ampak zakaj?

Najprej sem bral čisto počasi, ker sem bral roman o LGBT in me je pri tem komajda kaj vleklo naprej, razen seveda skoraj šaljivih začetkov poglavij.

Ko sem kmalu zatem začel Less brati kot zgodbo skoraj petdesetletnem - khm - starčku, ki se poda na potovanje po svetu, se mi razpoloženje ni bistveno popravilo, šlo pa ni niti navzdol. To me je razveselilo, a ne toliko kot nepričakovano Zohrino norčevanje iz tematike romana:

"Zohra asks, “Is it a white middle-aged man?” “Yes.” “A white middle-aged American man walking around with his white middle-aged American sorrows?” “Jesus, I guess so.” “Arthur. Sorry to tell you this. It’s a little hard to feel sorry for a guy like that.” “Even gay?” “Even gay.” “Bugger off.”"

Prefinjena, duhovita distanca, ki jo Greer vzpostavi s prvo črko in je ne pozabi vse do konca, je bila ena izmed treh stvari, ki so romanu prislužile pulitzerja.

Druga je nedvomno skrivnostni vsevedni pripovedovalec, eden izmed najboljših po Díazovem Kratkem, čudovitem življenju Oscarja Waa. Klik, in nam ga vsadi v spomin za vedno, ta Greer:

"From where I sit, the story of Arthur Less is not so bad. I admit it looks bad (misfortune is about to arrive)."

Najpomembnejše pa je bilo spoznanje, ki me je razsvetlilo šele po polovici, da je LGBT in vse ostale trike, s katerimi Greer izjemno vešče operira, najbolje potisniti vstran in Less brati na tisti staromodni in tolikanj zaničevani način: kot ljubezensko zgodbo. Šele takrat vsi koščki sestavljanke padejo na svoja mesta, da lahko globoko vdihnete in rečete: mater, kako dobra knjiga!

Colson Whitehead: The Underground Railroad

Ne vem, če nisem zastonjkarskega vzorca Whiteheadove The Underground Railroad prebral vsaj petkrat. Petkrat bral in petkrat našel bolj nujne, vsekakor pa neodložljive bralne naloge. Pulitzer 2017, The National Book Award 2016? Nisem trzal. Potem je prišla nominacija za bookerja, in bilo je dovolj cincanja.

Whitehead piše odlično in odločno. Več kot očitno mu je bilo jasno, da če izbere zgodovinsko témo (suženjstvo), doda razmeroma malo znano dimenzijo (veriga prostovoljcev in postojank, ki osvobajajo sužnje), primerno izpili nekaj likov (Cora, Caesar, Ridgeway), mu vsaj ena izmed velikih nagrad ne more uiti. Če seveda znaš pisati.

Zgodovinska téma pa terja žrtve: Cori z vso njeno človeško prtljago, zapletenim odnosom z izginulo materjo, krpico lastne zemlje, dih jemajočimi okrutnostmi, ki jo doletijo, zmanjka trohica čustvene dimenzije. Whitehead znova in znova zapade v tehnicistično popisovanje dogodkov, v katerem Corina intimna zgodba igra tretjo violino. Ne sliši se porazno, a roman s tem dobi rahlo napačen priokus.

A vseeno sem bil navdušen, ko se v zgodbi spet pojavi lovec na sužnje Ridgeway, in to ne v povsem stereotipni vlogi in še zdaleč ne v poenostavljenem razmerju do Core. Whitehead je ta del izdelal brezhibno.

Pod črto: z odlično romaneskno upodobitvijo zgodovinskih dejstev se je Whitehead izkazal kot pravi mojster, a vseeno ga je na koncu rahlo zmanjkalo. Razumem, zakaj se pri letošnjih bookerjih ni prebil med finaliste.

Ni mi škodilo, da sem se z branjem malce pomatral.

Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba

Doerrja sem se ogibal, ker mi začetek Extremely Loud and Incredibly Close Jonathana Safrana Foerja ni bil všeč. Človek se celo življenje uči, tudi če se noče. Doerr in Foer sta dva različna avtorja. Za ta miselni dosežek sem potreboval več kot eno leto, kar se mi ne zdi prav zelo slabo.

Piše se leto 1934 in šestletna Marie-Laure bo kmalu izgubila vid. Bralcu bo ob otroški predanosti v usodo in nepopisni čustveni poglobljenosti počilo srce, pa četudi je iz kamna. Werner s sestrico životari v nemški sirotišnici, kjer ga bo ljubezen do radiev izstrelila v napačno orbito zgodovine.

Zapis obeh zgodb je mojstrski: sedanjik, ki ga današnji mojstri ne obvladajo več; poglavja, obklesana do proznega haikuja; brezhibno preskakovanje v času do povsem presenetljive postavitve na koncu; poezija, poezija proze.

Otvoritev je silovita, zgodba potem zlagoma sicer popusti, a je crescendo tako sijajen, da zabriše vse dvome, tudi spraševanja o tem, ali ne bi vse skupaj bolje izpadlo brez nesrečnega diamanta.

Obvezno branje brez vsakega dvoma.

Viet Thanh Nguyen: The Sympathizer

Pulitzer 2016.

Obožujem sposobne pisateljske važiče, ki znajo igro odpreti s pravo postavitvijo:

I am a spy, a sleeper, a spook, a man of two faces.

Viet Thanh Nguyen v prvencu ne popusti zlahka:

You know what else? Bon said. Despair may be thick, but friendship’s thicker. After that, nothing more needed to be said, our camaraderie enough as we heeded the call of the Katyusha rockets, hissing in the distance like librarians demanding silence.

Intrigantska zgodba je - izjemno domišljeno - predstavljena iz drugega, če že ne tretjega zornega kota, z naracijo generalovega pribočnika v vojski, ki izgubi.

V romanu se tare vsega, od vohunske godlje, politične kritike do pretresljivo zapletene imigrantske ravni, še najmanj pa je v njem tiste kompleksne sile, ki bralca žene naprej. Pomagala bi že ponujena rahla napetost z generalovo hčerko, a je avtor ni znal izkoristiti. Vsaj ne do takrat, ko sem nad vsem skupaj obupal in se vrgel v Barnesa.

Elizabeth Strout: Olive Kitteridge

Berem po priporočilu! To se ne zgodi vsakih deset let, verjemite.

Dve stvari sta, ki dvigneta Olive Kitteridge daleč nad sivo romaneskno povprečje. Najprej je tu provokativna tehnika, pri kateri Stroutova glavno junakinjo prikazuje skozi zdaj kratke, zdaj malce daljše odbleske v zgodbi drugih ljudi. Zaspano, obmorsko mestece predstavlja izjemno primerno kuliso, tako sijajno, da sem bil skorajda osebno prizadet, ko se je del pripovedi prenesel v velemesto.

Drugi del uspeha prinese soočanje s starostjo, odtujenostjo otrok, sebičnostjo, zanikanjem in spoznavanjem samega sebe. Presežek, a še vedno daleč stran od naj-vseh-časov The Sea, the Sea Iris Murdoch.

Vredno branja.

Donna Tartt: The Goldfinch

Najprej enačba: The Goldfinch = lišček = der Stieglitz = Štiglic.

Nisem bral zaradi naslova, pač pa zaradi Donne Tartt in pulitzerja.

Donna Tartt, ah, Donna Tartt. The Secret History in The Little Friend. Vanity Fair v presunljivo poglobljenem članku o Liščku uporabi luciden naslov: "It's Tartt, But Is It Art?"

Donna Tartt je dobitnica pulitzerja 2014 za:

... beautifully written coming-of-age novel with exquisitely drawn characters that follows a grieving boy’s entanglement with a small famous painting that has eluded destruction, a book that stimulates the mind and touches the heart.

Trinajstletnik Theo je s svojo materjo na napačnem kraju ob neprimernem času. Eksplozije vržejo galerijo v zrak in pustijo za sabo zbegano siroto, na katero se sprime svetovno znana umetnina.

Lišček bi moral biti, če si dovolim malce nakladanja v smislu vsesplošnega navdušenja nad Tarttovo od Kirkusa do Amazona, triumf človečnosti nad smrtjo, prefinjena zgodba o prepletenosti brezčasne umetnosti s pristnim prijateljstvom (vedro, prosim), in tako naprej in tako naprej. Kolektivni histeriji se je težko upreti.

V resnici je Lišček boleče pretenciozen izdelek, ki bi zlahka razpadel na tri, štiri samostojne, a še vedno neznosne romane. Lišček je smrtonosna želja Dana Browna, ki si želi biti Dickens, pa mu to ne uspe. Izbruhi nabuhle proze, ki poskušajo umetniško opisati norost trenutka (eksplozija, fragmenti Las Vegasa, kakor-tarantinovski mafijski obračun), izpadejo najprej komični, potem pa globoko žaljivi.

Donna Tartt + pulitzer = pogreb literature.