Ali Smith: Autumn

Ali Smith ima rokico za pisanje - v hipu sem se ji predal in užival v prefinjeni, humorni prozi. Če bi roman ostal pri Elisabeth in Danielu, njunih odbleskih skozi čas in brexitu, bi bilo ravno prav. Ko pa je Smithova dodala še Pauline Boty in neznano sporočilo ob koncu romana, ki se nekako ni prevrtalo do mojih možganov, sem se zavedel, da je balasta daleč preveč.

Morda bi bilo bolje, če bi Autumn prebral na dah, morda pa tudi ne. Nikoli ne bom izvedel.

Paul Auster: 4 3 2 1

Brez zamere, ampak tokrat sem kraljevsko brcnil mimo.

Težko je, tole moje življenje. V zraku je visela podelitev bookerjev, bil sem na dvestoti strani Austerja, odprte sem imel vse bralne čakre, lebdel sem v pripovedi in bil prepričan, da sem našel zmagovalca. 680 strani pred koncem. Kakšen samovšečen osel.

4 3 2 1 je zgodba o življenjih, ki bi lahko bila, če bi bila. Štiri možna življenja Archieja Fergusona, prikladno označena s številkami poglavij, recimo 4.1, 4.2 in tako naprej. Kar na začetku sploh ni jasno in sem - enako kot Blake Morrison v Guardianu - buljil kot kapelj ob možu tete Mildred, ki se nikoli ni poročila. Sedaj veste in tega ne obžalujem.

Bralec, ki bi rad odtekel nekaj kratkih sprintov ob zgodbi, se bo hitro upehal. Stavki so spektakularni:

"Lew and Millie had a taste for alcohol. They were one of those couples who drank as both a sport and a compulsion, a bibulous, insouciant pair of theatrical charmers whenever they were lubricated within the scope of their capacities, which were substantial, but oddly enough it was the pin-thin Millie who seemed the steadier of the two, who rarely ever wobbled or slurred, whereas her much larger husband sometimes went overboard, and even before Andrew’s death, Ferguson could remember the time when he saw his uncle passed out on the couch and snoring in the middle of a loud family party, which everyone had found so funny when it happened, but now, in the aftermath of that death, Lew’s drinking had increased, spreading beyond the parties, the cocktail hours, and the post-dinner nightcaps into high-noon lunchtime sloshes and secret tipples from the flask he carried around in the inside pocket of his jacket, which no doubt helped numb the pain twisting through his guilt-ridden, ravaged heart, but the booze began to affect his work at the store, sometimes rendering him incoherent when he talked to customers about the relative merits of Whirlpool and Maytag washing machines, and when he wasn’t incoherent, he was occasionally irritable, and when he was irritable, he often took pleasure in insulting people, which was no way to conduct business at 3 Brothers Home World, and so Ferguson’s father would have to step in, pull Lew away from the offended customer, and tell him to go home and sleep it off."

Spektakularni, a sploh ne predolgi. Počasna pripoved, počasna v smislu zenovskega polža, ki nima ne atletskih predispozicij, ne ambicij, ne želje in skoraj tudi ne cilja (o tem kasneje). Zgodba se deloma napaja tudi iz globoke erotične energije, s katero se Ferguson igra v dokaj široki, a ne popolni paleti.

In zakaj si Auster ne zasluži bookerja? Prvič, ker je Lincoln in the Bardo - četudi mi ni bil všeč - strukturno daleč bolj nor. Drugič, ker 4 3 2 1 še zdaleč ne izkoristi možnosti, ki jih ponujajo različna Fergusonova življenja. Vse se vrti okoli Amy pa ne-Amy, izletov v pisateljske dileme in političnih dogodkov, ki so zaznamovali šestdeseta leta v ZDA. Tretjič, ker se roman pri političnem aktivizmu popolnoma zaustavi in pogine. Da sem se preglodal do konca, mi je pomagala samo še surova zgornjesavinjska trma. Do konca, ki je - četrtič - podcenjevalen, žaljiv in podel. Austerju tega ne bom pozabil.

Ne, 4 3 2 1 ni moj zmagovalec bookerja 2017.

To je Ali Smith. Zagotovo. Po triindvajsetih straneh se ne morem motiti, kajne?

George Saunders je dobitnik nagrade The Man Booker Prize 2017

George Saunders (Lincoln in the Bardo) je dobitnik nagrade The Man Booker Prize 2017.

Razumem, zakaj.

Letošnja žirija je bila najboljša v zadnjih treh desetletjih. Moje tradicionalno gostilniško tarnanje nad vsesplošno zaplankanostjo in zadrtostjo teh punc in fantov letos odpade.

Sprejeli so pogumno odločitev, ki večini ne bo všeč. Saunders s svojim romanom poskuša premikati meje.

Četudi ni zmagal Paul Auster, lahko rečem: odlično leto za bookerja in izjemen izbor, vreden branja.

George Saunders: Lincoln in the Bardo

Če bi pri manični depresiji z "M" označil manični, z "D" pa depresivni stadij, pri tem pa z izmenjavanjem malih in velikih tiskanih črk poskušal orisati jakost, bi bilo moje branje Georga Saundersa videti kot: DdmmMMdddDDDDDmmmmMMMMMdddmdmdDmDDDD.

Najprej: bardo je v nekaterih vejah budizma prehodno obdobje med smrtjo in ponovnim rojstvom. V bardu se nepričakovano znajde oboževani sin Abrahama Lincolna.

Roman je pravzaprav presunljiv - skozi strukturni eksperiment, v katerem prevladuje kakofonija glasov mrtvih (the reverend everly thomas, roger bevins iii in hans vollman), povezana s citati iz zgodovinskih virov, se počasi izriše neznosna bolečina očeta, ki izgubi sina. Prav ta bolečina malega Willieja zadržuje v stanju tranzicije in prav tu Saunders pokaže ves svoj pisateljski dar. Poguma mu vsekakor ne manjka, zmanjka pa mu streliva: ko izčrpa udarce v čustveni svet bralca, mu ostane zgolj malo manevrskega prostora, na katerem bi lahko zgodbo obrnil tako, da bi ponovno dobila zalet. Izstopil sem na polovici poti.

Kdo bo dobitnik bookerja 2017?

Letošnji booker bo odromal v roke Paula Austerja (4 3 2 1).

Žirija bo mojo odločitev potrdila v torek, 17. oktobra 2017.

Emily Fridlund: History of Wolves

Fridlundovi kritiki očitajo vse sorte. Plehke, nedosledne like. Nezmožne presenetljivih dejanj. En sam ritem: počasen in žalosten. Hiter zaton zgodbe in kup introspekcij, ki sledijo.

Z vsem naštetim se strinjam.

A naj vam zaupam skrivnost: preberite roman, vendar ne kot gotsko zgodbo nerazumljene najstnice s staršema, ki sta skoraj brezupna hipača v kolibi pri zahojenem jezeru. Roman berite zaradi suspenza. Zaradi nečesa, kar visi v zraku skoraj od začetka in se dolgo ne udejani. Suspenz je pravzaprav grozljiv, pa ne zgolj zaradi tega, kar dejansko je, pač pa med drugim tudi zaradi srha, ki me je oblival ob misli, da bo vse skupaj strmoglavilo na raven Dekleta na vlaku.

Natančno si oglejte eno izmed najboljših prvih poglavij, kar se jih je znašlo na literarnem tržišču.

Ker gre za suspenz, vam ne povem čisto ničesar več.

History of Wolves je upravičeno med finalisti za letošnjega bookerja.

(In o moj bog! Bolj kot berem nominirance, bolj se strinjam z žirijo! Da ni morda na pohodu kakšen virus, ki skisa takšne bolj majhne možgane?)

Colson Whitehead: The Underground Railroad

Ne vem, če nisem zastonjkarskega vzorca Whiteheadove The Underground Railroad prebral vsaj petkrat. Petkrat bral in petkrat našel bolj nujne, vsekakor pa neodložljive bralne naloge. Pulitzer 2017, The National Book Award 2016? Nisem trzal. Potem je prišla nominacija za bookerja, in bilo je dovolj cincanja.

Whitehead piše odlično in odločno. Več kot očitno mu je bilo jasno, da če izbere zgodovinsko témo (suženjstvo), doda razmeroma malo znano dimenzijo (veriga prostovoljcev in postojank, ki osvobajajo sužnje), primerno izpili nekaj likov (Cora, Caesar, Ridgeway), mu vsaj ena izmed velikih nagrad ne more uiti. Če seveda znaš pisati.

Zgodovinska téma pa terja žrtve: Cori z vso njeno človeško prtljago, zapletenim odnosom z izginulo materjo, krpico lastne zemlje, dih jemajočimi okrutnostmi, ki jo doletijo, zmanjka trohica čustvene dimenzije. Whitehead znova in znova zapade v tehnicistično popisovanje dogodkov, v katerem Corina intimna zgodba igra tretjo violino. Ne sliši se porazno, a roman s tem dobi rahlo napačen priokus.

A vseeno sem bil navdušen, ko se v zgodbi spet pojavi lovec na sužnje Ridgeway, in to ne v povsem stereotipni vlogi in še zdaleč ne v poenostavljenem razmerju do Core. Whitehead je ta del izdelal brezhibno.

Pod črto: z odlično romaneskno upodobitvijo zgodovinskih dejstev se je Whitehead izkazal kot pravi mojster, a vseeno ga je na koncu rahlo zmanjkalo. Razumem, zakaj se pri letošnjih bookerjih ni prebil med finaliste.

Ni mi škodilo, da sem se z branjem malce pomatral.

Seznam finalistov za bookerja 2017

Letošnji finalisti so tu. Pretresen sem, ker je Whitehead upravičeno odpadel - pravim upravičeno, saj sem prebral kakšnih 150 strani, potem pa branje začasno prekinil zaradi boljše knjige. To ni nikoli dober znak.

S spodnjega seznama lahko mirne duše črtamo Fiono Mozley. Če moram izbirati med Zadie in Ali, imam raje slednjo. Autumn me še čaka. Vse ostale tudi.

1. 4 3 2 1 by Paul Auster (US) (Faber & Faber)
2. History of Wolves by Emily Fridlund (US) (Weidenfeld & Nicolson)
3. Exit West by Mohsin Hamid (Pakistan-UK) (Hamish Hamilton)
4. Elmet by Fiona Mozley (UK) (JM Originals)
5. Lincoln in the Bardo by George Saunders (US) (Bloomsbury Publishing)
6. Autumn by Ali Smith (UK) (Hamish Hamilton)

Fiona Mozley: Elmet

Fiona Mozley?

Njen bio pravi:

I grew up in York and later lived in London, Cambridge and Buenos Aires. I am now back in York, where I am writing a PhD thesis on the concept of decay in the later Middle Ages, as well as writing fiction.

I work part-time at The Little Apple Bookshop.

Elmet je podoben zgornjemu besedilu: natančen, neposreden, dobro uravnotežen in zategadelj skoraj poetičen. Petterson ali Donovan, denimo, tu nekje. Poetična je tudi družina, sin Daniel, starejša hčerka Cathy ter Očka, ki je boksar in še vse kaj drugega.

Mozleyeva skozi celoten roman igra na prave karte, počasi razkriva ozadje in okolico, a nekako brez pravega gonila. Nasilje, ki izbruhne proti koncu, se mi je zdelo pretirano in nepotrebno, a če pomislim, da v romanu razen poetičnosti v resnici ni druge nosilne niti, avtorici dejansko ni ostalo nič drugega kot peklenski zaključek. Me je kar znerviralo, res.

Zanimiv izdelek.

Seznam nominirancev za bookerja 2017

1. 4 3 2 1, Paul Auster (US) (Faber & Faber)
2. Days Without End, Sebastian Barry (Ireland) (Faber & Faber)
3. History of Wolves,  Emily Fridlund (US) (Weidenfeld & Nicolson)
4. Exit West, Mohsin Hamid (Pakistan-UK) (Hamish Hamilton)
5. Solar Bones, Mike McCormack (Ireland) (Canongate)
6. Reservoir 13, Jon McGregor (UK) (4th Estate)
7. Elmet, Fiona Mozley (UK) (JM Originals)
8. The Ministry Of Utmost Happiness, Arundhati Roy (India) (Hamish Hamilton)
9. Lincoln in the Bardo, George Saunders (US) (Bloomsbury Publishing)
10. Home Fire, Kamila Shamsie (UK-Pakistan) (Bloomsbury Circus)
11. Autumn, Ali Smith (UK) (Hamish Hamilton)
12. Swing Time, Zadie Smith (UK) (Hamish Hamilton)
13. The Underground Railroad, Colson Whitehead (US) (Fleet)

Letos se mi je kar zavrtelo, ko sem odprl seznam nominirancev in na njem zagledal Whiteheada, Barryja, Arundhati Roy, obe Smithovi in McCormacka. Fuj, kakšen izbor. 

Po tridesetih letih branja bookerjevcev se le s težavo spravljam k branju. Začel bom z avtorji, ki jih ne poznam in do njih še nimam odpora. 

Zmagati pa zna - itak - The Underground Railroad, okoli katere že mesece hodim kot mačka okoli vrele, rahlo pokvarjene kaše. Po krivici, domnevam, ampak tako pač je.