V tisoč tristo letih, odkar poskušam prebrati vse, kar se pojavi med nominiranci za bookerja, sem samo enkrat priznal, da je žirija izbrala pravi roman. Bilo je leto 2007, ko je nagrado dobila Anne Enright za melanholični The Gathering.
Ženska ima pripovedni glas, ki mi globoko, intimno ustreza. En tak vseobsegajoč, mističen "ommmmmmmmm", ki vibrira preko vseh plasti zgodbe. Noro dobro.
The Forgotten Waltz je zgodba ... o čem pravzaprav? Nekaj časa je to pripoved o hrepenenju in nenadejani ljubezni do poročenega Seána, potem se fokus premakne na čakanje in seciranje trenutkov vmes, pa spet na občutja Irske, ki med prvimi zdrsne v recesijo, in na koncu se vse zavrti okoli Evie, Seánove hčerke.
Ne moti časovna nedoločenost in razdrobljenost:
But this was later. Or perhaps it had happened already, perhaps it was happening all along.
Ne moti neizrečenost:
You never. I always. The thing about you is.
Zmoti brezciljnost, kaotično vpeljevanje novih in novih ključnih akterjev, zdaj Annie, potem Fiona, za njo oče in končno Evie. Zmoti hiša, ki se prodaja, in drgnjenje ran okoli cen nepremičnin. Zmoti očitno pomanjkanje strukture in na koncu nemara vprašanja, ki si ga Enrightova morda ni zastavila: ali vem, kaj hočem povedati?
Anne Enright ostaja zelo zelo visoko na mojem seznamu avtorjev, ki jih želim brati, in to kljub temu valčku. Priporočam z ostrimi omejitvami.
