David Nicholls: Us

Nicholls je bil nemara največje presenečenje med nominiranci za bookerja 2014. Pojasnilo skrajno korajžne žirije je bilo dokaj izmuzljivo:

Us is the history of a family, recounted over the course of what may well be their final weeks together. It's a comedy about the demands of living together, about parenthood, about the relationship between reason and emotion, art and science, parents and children, middle-age and youth.

Z Nichollsom sem se že krepko opekel. Izid One Day je pospremil izpad verske blaznosti Hornbyja, Parsonsa in podobnih tičev, o čemer sem primerno stokal že na Knjižnih moljih. One Day je kajpak zgolj kakovostna plaža. Velikokrat se obnašam kot zloglasni Mujo z likalnikom in zvonečim telefonom, zato sem takoj naročil še Starter for Ten. Ki je - opa! - že prvovrstna plaža, nad katero se niti najmanj ne zgražam.

In potem booker. Bral sem kot po jajcih, da ne bi česa spregledal.

Biokemika Douglasa sredi noči zbudi žena Connie (nekdaj divja babnica, Douglas na minus prvo potenco) in mu sporoči, da je njunega zakona po dobrih dvajsetih letih konec. Naj vseeno gresta s sinom na potovanje po Evropi?

Odlični so pitijski in včasih kriptični naslovi poglavij. Dobra je obrtniška obdelava zgodbe. Napetost med nekompatibilnima akterjema je izjemna (v 93. poglavju boste našli dober povzetek vsega, kar ju tišči), oba otroka sta v zgodbi na primernih mestih. Za opisom Jane zna biti nekaj globljega. Humor je v prvi polovici na povsem primerni ravni:

I'd drunk a little too much and after a long evening of being alternatively patronised and ignored, I had not warmed to my rival, who was of the school that thought the solution to disease and hunger lay in longer and better rock concerts.

Med branjem so si mi začeli živčki po malem parati ob dolgoveznih in dokaj pretencioznih flancanjih po galerijah, za kar sumim vpliv Donne Tartt, in povsem tehnicističnih opisih iskanja sina, za kar je zagotovo kriv John Green.

Roman sem v miru prebral do konca, a vam zagotavljam, da Nicholls še vedno igra v svoji stari ligi. Branje za na plažo. Žal mi je.

Meg Wolitzer: The Interestings

Med poletnimi počitnicami se v šotoru znajdejo Ash, Goodman, Jonah, Ethan, Cathy in Jules, slednja praktično po nesreči, saj nikakor ne ustreza arhetipu bogataškega pamža, ki ga boli glava od preobilja. Ne morem opisati globoke hvaležnosti, ki me je zajela, ko zgodba ni zašla po zlajnani poti Goldingovega Lord of the Flies ali Garlandove The Beach. Res, ne morem.

Wolitzerjeva nas s toplo, nežno dlanjo vodi skozi izredno lepo speljane (oprostite mi za to, ampak je res: franzenovske) okljuke. Vsakemu zavoju posveti pravo mero pozornosti, v njem postane, se ozre okoli in nadaljuje. Zenovsko. Pomirjujoče in vselej povsem zanesljivo.

V romanu je ravno prava mera distance:

Love could not be explained. Jules Jacobson-Boyd would eventually know this when she became a therapist, but now Jules Jacobson knew it anecdotally, and she felt suddenly snide and defensive in response to it. Furious, actually.

Preseneča, kako Wolitzerjeva nikogar od likov ne obsoja in kako sodbe ne pričakuje niti od bralcev.

Preseneča, kako zlahka bi se zgodba zlahka končala po vsakem poglavju, pa bi roman vseeno imel sijajen zaključek.

Preseneča, kako je zaključek zaokrožen in smiseln.

Preseneča, kako za Meg Wolitzer do danes nisem vedel, četudi sumim, da se v tretji vrsti moje knjižnice skriva nekaj z njenim imenom.

Če ste uživali v Popravkih ali Svobodi, je The Interestings tisto, kar ste iskali.

Priporočam.

Slavko Pregl: Priročnik za klatenje

Haiku.

Haiku za smrkavce. 

Vsaka. Beseda. Na. Pravem. Mestu.

John Green: Kdo si, Aljaska?

Še ena guslarska Johna Greena. Paper Towns in Aljaska sta v srčiki ista zgodba: smrkavec z nizko samopodobo, ki mu atraktivna, razgledana Aljaska Young nudi nesorazmerno veliko pozornosti. Punca neke noči izgine. Sledi travma, neskončno brskanje po sledeh in konec na trhlih nogah.

Intrigirajo me avtorji, ki preskočijo iz trivialne literature v prvo ligo: Greenova Krive so zvezde, Kingov The Stand in DBC Pierrov Vernon God Little, denimo. Kdo si, Aljaska? nikakor ni med njimi.

Romanček boste mirno prebrali in nanj v hipu pozabili, vaši najstniki pa bodo še kar zadovoljni. Je pa - če si dovolim glasbeno analogijo - med One Direction in Rise Against seveda bistvena razlika.

Christopher Isherwood: Samec

Colm Tóibín je razmeroma povprečen obrtnik, pri Hollinghurstu človeku odmre pol možganov od dolgčasa, Hensher je izjemen. S seznami piscev LGBT, kot je tale na Wikipediji, si ne morem pomagati, razen če sem zakrknjen homofob in bi ob tematiki, ki rahlo odstopa od Cvetja v jeseni, tvegal srčni zastoj.

Isherwoodov Samec je literatura LGBT? Gandhi je bil znani ljubitelj zračnih, bombažnih oblačil?

Samec je predvsem vrhunski roman, ki šokira z dolgo, napeto krivuljo pripovedi. Od: "Prebujanje se začne z besedama sem in zdaj." Do pretresljivega, presenetljivega in malce ciničnega: "Oboje bo treba kmalu, čim prej, odpeljati stran in odvreči."

George je star profesor in pooseblja vse tisto, kar normalne družine popredalčkajo kot "norec na koncu ulice". V dnevu, ki sega od prebujanja do odvoza smeti, potujemo skozi ure in preko fragmentov ugibamo o življenju glavnega igralca, njegovega izgubljenega partnerja, na smrt bolne tekmice, študentov in kennedyjanske Amerike, ki jo še vedno boli glava zaradi Hruščova, Kube in vseobsegajočega potrošništva. George je naš zvesti vodnik ter nadležni kritik duha časa in samega sebe.

Isherwooda sem vrinil med branje Meg Wolitzer. Ni mi bilo žal.

Per Petterson: I Refuse

Učim se na lastnih napakah. Ja pajade. Eno figo, toliko se učim.

Še ves smrkav, tam konec osemdesetih, preberem  Maga, in se seveda tresem od navdušenja. Kot leming se vržem na vse, kar je Fowles pridelal: Ženska francoskega poročnika, Mušica, Zbiralec - vse, vse. In ko rečem vse, mislim vse, tudi Daniela Martina in tiste obupne starčevske marnje The Aristos. Rezultat: Mag in Ženska francoskega poročnika sta sijajna, od vsega ostalega pa boli glava.

Potem denimo Franzen: od Popravkov se mi je mešalo, zato sem seveda takoj moral prebrati še The Twenty-Seventh City, Strong Motion, Freedom in kajpak The Discomfort Zone. Oho, presenečenje: samo še Freedom je sijajna, vse ostalo ...

Vstopi Per Petterson. Konje krast? Se spomnite? Nepozabna štimunga in tako sijajno umirjen tok pripovedi, da boli, fizično boli.

Kako bi lahko rekel ne, ko sem zagledal I Refuse?

Roman prinese - tako kot Konje krast - nenehne prehode iz sedanjosti v preteklost. S tem nimam težav. Tommy in Jim, zgodba o večnem prijateljstvu, ki mine, odpira vprašanje za vprašanjem: o prijateljstvu, starševstvu, bratovski ljubezni, odgovornosti do neodgovornih staršev, samoti, socialnem obrobju. V pripovednih zavojih sicer posije luč na marsikateri delček preteklosti, a prave energije, ki bi zgodbo nosila naprej, ni in ni - vprašanja pa ostajajo vprašanja, kar Pettersonu zamerim.

Neel Mukherjee v Guardianu pade na kolena in cvili o "mojstrski študiji časa", kar je bolj kontraindikacija za branje njegovega romana The Lives of Others, ki ga imam na seznamu že od nominacij za bookerja, kot karkoli drugega.

I refuse I Refuse. 

Vi pa kakor vam drago.

John Green: Paper Towns

Vsi smo pomalem jokcali ob Greenovem romanu za mešano občinstvo Krive so zvezde, kajneda?

Humor z dobro poanto in neskončno veselje do življenja - vsega tega v Paper Towns ni najti. Najdemo pa neskončna najedanja okoli Whitmana in podobnih, iskanje namigov o tem, kam je izginila fatalna najstnica Margo, in velikansko praznino med dostojnim pričetkom in koncem dvomljive vrednosti.

Dolgčas.