Howard Jacobson: J

K vragu! Ne znam drugače, kot da se strahopetno zatečem k preverjenim primerjavam. J je postapokaliptičen roman, ki je v splošnem skrivnostnem duhu podoben Ishigurovemu Ne zapusti me nikdar. Nad dogajanjem visi dolga senca, imenovana "What Happened, If It Happened", in vse podzgodbe se vrtijo okoli pretekle kataklizme.

Med brskanjem naokoli sem ponesreči izvedel, da je Jacobsonov booker iz leta 2010, The Finkler Question (branje lahko mirno izpustite, verjemite), eden izmed dveh humorističnih romanov, ki sta dobila to prestižno nagrado. Umiram od smeha, seveda. Drugi neznosno smešni roman je bil bojda od tastarega Amisa, The Old Devils.

Kar je presenetljivo, je, da razmeroma kaotično in neuravnoteženo strukturo romana J rešuje ravno humor, ki ga pri Jacobsonu do sedaj nisem ravno opazil. Humor in zdrava ironija. Poslušajte:

Here they would sit on the grass, surprised to be attracted to each other, and half-heartedly - no, quarter-heartedly, she thought - make companionable if perfunctory contact. He would put his hands on her breasts, which were still surprisingly soft under an item of clothing he was unable to name, and she would put her hands inside his trousers. What she found was surprisingly soft too.

Bookerjeva bera lani je bila bistveno boljša od letošnje, a še vedno dokaj kilava.

S čimer hočem pravzaprav reči: čas je za Knausgårda.

David Mitchell: The Bone Clocks

Brskam po knjižnici in po spominih. Ne morem verjeti, a vse kaže, da obožujem Davida Mitchella, in to na en tak čuden, sovražen način.

Za vse nejeverne Tomaže, predvsem pa za samega sebe prilagam slikovni dokaz.

Black Swan Greena se praktično ne spomnim, lahko pa zagotovim, da si Cloud Atlas, Ghostwritten (Tuje pero) in number9dream delijo nekaj ključnih značilnosti. Zelo (zelo zelo) prepričljivo prozo, ki kipi od energije; ohlapno povezane zgodbe, ki prehajajo ena v drugo v ozkih tunelih in tkejo zanimive vzorce; imaginativno komponetno, meječo na znanstveno fantastiko.

The Bone Clocks je bil nominiran za bookerja 2014. Klasični kompleksni Mitchell:

Commuters sway like sides of beef and slump like corpses: red-eyed office slaves plugged into Discmans; their podgier selves in their forties buried in the Evening Standard; and nearly retired versions gazing over west London wondering where their lives went.

 Duhovit kot hudič:

... contemplating that, while the wealthy are no more likely to be born stupid than the poor, a wealthy upbringing compounds stupidity while a hard-scrabble childhood dilutes it, if only for Darwinian reasons. This is why the elite need a prophylactic barrier of shitty state schools, to prevent clever kids from working-class postcodes ousting them from the Enclave of Privilege.

Mitchell v hipu vzpostavi učinkovite like, ki zlezejo pod kožo, začenši s smrkavo najstnico Holly Sykes, ki ji sledimo skozi dolge romaneskne okljuke. Vznikneta še dve močnejši osebi, Hugo Lamb in Crispin Hershey, pri katerem se ne morem otresti suma, da gre za rahlo aluzijo na Philipa Hensherja.

Dokler se roman dogaja v resničnosti ali v sprejemljivem robu imaginarnega, je branje vrhunsko. Prvi dve tretjini, tam nekje. Ne rečem, saj sem se vprašal, čemu služi Hugo Lamb in zakaj je treba secirati vsak njegov korak, ampak to so podrobnosti.

V zadnji tretjini se Mitchell žalibog odloči za manjšo mistično vojno, ki para živce. Povsem nepotreben vložek, ampak, kaj hočem, to je Mitchell. Kakšnih sto, dvesto strani se splača preglodati, da se prebijemo do sklepnega poglavja z apokaliptično Irsko in Holly kot babico. Sijajno branje, če - spet - odštejem posiljen zaključek z deus ex machina. Hja.

Mitchella pravzaprav bolj sovražim kot obožujem. Kar nekaj ran si bom moral še izlizati, preden se bom lotil The Thousand Autumns of Jacob de Zoet. Če sploh. Če sploh.

Neel Mukherje: The Lives of Others

Neel Mukherje v enem izmed najbolj presenetljivih obratov leta 2014 po polovici romana ubije povsem dostojno zgodbo in mrkne v daljavi. Za njim ostane obupan bralec in zavedena AS Byatt, ki je - predvidevam - knjigo modro odložila že prej.

David Nicholls: Us

Nicholls je bil nemara največje presenečenje med nominiranci za bookerja 2014. Pojasnilo skrajno korajžne žirije je bilo dokaj izmuzljivo:

Us is the history of a family, recounted over the course of what may well be their final weeks together. It's a comedy about the demands of living together, about parenthood, about the relationship between reason and emotion, art and science, parents and children, middle-age and youth.

Z Nichollsom sem se že krepko opekel. Izid One Day je pospremil izpad verske blaznosti Hornbyja, Parsonsa in podobnih tičev, o čemer sem primerno stokal že na Knjižnih moljih. One Day je kajpak zgolj kakovostna plaža. Velikokrat se obnašam kot zloglasni Mujo z likalnikom in zvonečim telefonom, zato sem takoj naročil še Starter for Ten. Ki je - opa! - že prvovrstna plaža, nad katero se niti najmanj ne zgražam.

In potem booker. Bral sem kot po jajcih, da ne bi česa spregledal.

Biokemika Douglasa sredi noči zbudi žena Connie (nekdaj divja babnica, Douglas na minus prvo potenco) in mu sporoči, da je njunega zakona po dobrih dvajsetih letih konec. Naj vseeno gresta s sinom na potovanje po Evropi?

Odlični so pitijski in včasih kriptični naslovi poglavij. Dobra je obrtniška obdelava zgodbe. Napetost med nekompatibilnima akterjema je izjemna (v 93. poglavju boste našli dober povzetek vsega, kar ju tišči), oba otroka sta v zgodbi na primernih mestih. Za opisom Jane zna biti nekaj globljega. Humor je v prvi polovici na povsem primerni ravni:

I'd drunk a little too much and after a long evening of being alternatively patronised and ignored, I had not warmed to my rival, who was of the school that thought the solution to disease and hunger lay in longer and better rock concerts.

Med branjem so si mi začeli živčki po malem parati ob dolgoveznih in dokaj pretencioznih flancanjih po galerijah, za kar sumim vpliv Donne Tartt, in povsem tehnicističnih opisih iskanja sina, za kar je zagotovo kriv John Green.

Roman sem v miru prebral do konca, a vam zagotavljam, da Nicholls še vedno igra v svoji stari ligi. Branje za na plažo. Žal mi je.

Richard Powers: Orfeo

Ena izmed boljših romanesknih otvoritev letošnjega leta - dvajset strani, pri katerih mi je zastal dih. In to je to. Peter Els, obskuren skladatelj, se poigrava z genetiko, in si seveda na glavo nakoplje policijo. Javno mnenje (kajne, Slovenske novice) se obrne proti njemu, zato ponikne. Scenarij, ki skoraj ne bi smel spodleteti, a Powersu to vseeno uspe: desetine strani, na katerih književnost poskuša povedati tisto, kar je zgolj v glasbi, so mi ubile voljo do branja. Do konca sem se prebil z diagonalnim preverjanjem, ali bo prišlo do nenadnega izboljšanja. Ne, ni ga bilo.

Ali Smith: How to be both

(Can't remem)
Look at all the angels round Him pretty with their whips and scourges, I was good
no, no, step back take a look at a proper distance at the whole thing
and other pictures in this room : stop looking at your own : look at the others for edification
Think I recog
oh Christ - that's a -

Ker nisem vernica Ali Smith, mi tega križa ni treba nositi. 

O žiriji pa si spet mislim svoje.

Richard Flanagan: The Narrow Road to the Deep North

Flanagana ne maram prav preveč. To sem, o, oba draga bralca in moji najljubši spletni pajki, povedal že nekajkrat.

Ampak Flanagan je dobil letošnjega bookerja. In booker je zame božič. No, če ste užaljeni, hanuka.

Cenim, kako Flanagan piše: zavzeto in do krvi. Kaj bo storil z denarnim delom nagrade, so ga vprašali. Plačal dolgove. Bemti. Delal je celo v kamnolomu, da je preživel. Poleg tega je poročen s Slovenko. Tipu v življenju ni z rožicami postlano.

The Narrow Road to the Deep North je v jedru resnična zgodba, zgodba Flanaganovega očeta, a anonimizirana do prebavljivosti. Ogromno raziskovanja in pogovorov, morje časa za brskanje po podatkih. Sedite in uživajte v narativni prepričljivosti: od halucinacij, lakote, gosjega jajca, pa vse tja do amputacije noge ali izgube spolne sle. Mrščavica ti gre po hrbtu, pa tudi če si pod odejo.

Silovita je tudi ljubezenska zgodba, ki zavrti Dorriga Evansa v objem stričeve Amy. Razmeroma spodobne pasaže na začetku:

I am Keith's, she said.

She continued to gaze absent-mindedly down at his hand.

Yes, he said. 

But she was not really listening. She was watching her finger, its long shadow, and he was watching her, knowing she was not really listening.

Yes, he said.

He was feeling her touching him, and the feeling ran through his entire body and he could think of nothing of nothing else.

And you, she said, you're mine.

 Potem pa patetično jokcanje:

There is no joy, no wonder, no laughter, no energy, no future. Hope and dreams are cold ash from a dead fire.

Zakaj je to dobro?

Poglavitna težava romana so prehodi iz zavoja v zavoj. Delovno taborišče in grozote, ljubezenska zgodba pred tem, povratek v resnično življenje, reminiscence japonskih poveljnikov in stražarjev ... Celoten paket je sicer berljiv, a brez večjega smisla. Če je Flanagan hotel igrati zgolj na čustva izgubljene ljubezni in različnih pogledov na stvarnost, bi to zlahka naredil tudi na manj dolgovezen in zavit način.

Spodobno branje, a ne za bookerja. Prijatelji tam zgoraj ga spet lomijo.

Bookerja 2014 dobi Richard Flanagan

Dobitnik bookerja za 2014 v razširjeni konkurenci, v kateri Američana nista imela nobene politične možnosti, je Richard Flanagan. Razumljivo in - bojim se - tudi obžalovanja vredno.

No, morda pa sem zgolj poln predsodkov in starih zamer.

Joshua Ferris: Rise Again at a Decent Hour

Uspešen, malce zmeden zobar, ki mu nekdo ukrade identiteto in ga potunka v godljo judaizma in antisemitizma, je v idealnih okoliščinah lahko recept za dokaj dobro zgodbo, tukaj pa vse zamre zaradi prisiljenega misticizma in pasaž, ki se vlečejo kot sprehod po puščavi Gobi po vseh štirih. Ne.

Niall Williams: History of the Rain

Nominiranka za bookerja 2014, ki se ni prebila v ožji izbor.

Poetika, evo, poetika, križana s sarkazmom. Bi se ta recept za uspeh lahko sfižil?

I see him looking up from a page, it's the strange deadend quiet on country Sunday mornings when the Christians are at Mass and you feel so other that you have to occupy your time or you fear the Old Testament God himself will come up the stairs and say YOU!

Ruth Swain ima uničujočo bolezen, ki jo je priklenila na posteljo, obkroženo s knjigami njenega očeta Virgila. Ja, Virgila. Virgila. Izhodiščna postavitev je popolna, Williams ne stavi na cenena čustva in Ruth ne potiska v samopomilovanje, in to je prav. Težava romana je, da se nenehno zaletava v isti ključni točki: v vserazsežnega očeta in samorefleksijo. Tik pred koncem me je inercija zgodbe prignala do takšne živčnosti, da sem roman raje odložil, kot da bi si moral nemara sredi noči kuhati sivkin čaj. K vragu poetika in k vragu sarkazem.

Škoda.

Finalisti za bookerja 2014

Tule so:

• Joshua Ferris: Rise Again at a Decent Hour (Viking)
• Richard Flanagan: The Narrow Road to the Deep North (Chatto & Windus)
• Karen Joy Fowler: We Are All Completely Beside Ourselves (Serpent's Tail)
• Howard Jacobson: J (Jonathan Cape)
• Neel Mukherjee: The Lives of Others (Chatto & Windus)
• Ali Smith: How to be Both (Hamish Hamilton)

Glede Kingsnortha so prišli k pameti in ga zradirali. O'Neilla ni več na seznamu. OK. Fowlerjeva je izbrana upravičeno. Flanagana sem prebral samo nekaj strani in me še čaka, moram pa priznati, da ga ne maram. Veselim se Jacobsona, malo tudi Smithove. O Ferrisu in Mukherjeeju nimam mnenja. Berem seveda napačen roman, Williamsov History of the Rain, ki sploh ni slab, sploh ne.

Joseph O'Neill: The Dog

Brezimni odvetnik prereže svojo newyorško popkovino, pritrjeno na predvidljivo službo in, vsaj meni, dokaj zanimivo skoraj-ženo Jenn, se preseli v Dubaj, kjer postane skrbnik dobrodelne ustanove družine Batros. Slednja je sestavljena, in tukaj klobuk dol, iz prijetno sfrcljanih likov, ki odsevajo v zgodbi večinoma v refleksijah in elektronskih poštah, kompulzivno sestavljenih v protagonistovi glavi ter nikoli odposlanih.

Tako kot pri Netherland hvalim O'Neillovo prepričljivo in poglobljeno romaneskno ozadje: v Netherland analitik v investicijski banki, tukaj pa korporativni odvetnik v Dubaju. Zgolj ugibam, koliko gre tu za osebno izkustvo in koliko za res trdo delo.

Pa ne gre zgolj za ozadje, transformira se tudi jezik:

"I took it upon myself to visit websites dedicated to modern psychological advances and to drop in on discussion sites where, with an efficacy previously unavailable in the history of human endeavour, one might receive the benefit of wisdom, experience and learning of a self-created global network of community of those most personally and ideally interested in humiliation, and in this way stand on the shoulders of a giant and, it followed, enjoy an unprecedented panorama of the subject."

Preveč. Preveč vsega.

"In substantiation of this stereotype, the only UAE national I could claim to know, Mahmud, who officially functions as the 'local service agent' of Batros Family Office (Dubai) Ltd and bears technical responsibility for the getting of licences, visas, labour cards, etc., was never to be found, or, if to be found, failed to turn up for meetings or, if he did, turned up at his own convenience and in his own sweet time and to no effect."

Hja, to je ton romana, in kar precej trme je bilo treba, da nisem popustil skravžljanim živčkom in obupal še pred koncem. The Dog nima prave zgodbe, in ko sem se s tem sprijaznil, mi je bilo lažje. Šele potem sem lahko začel uživati v tistem, kar je tukaj res dobro: prefinjen humor, čudovita, lahkotna odlepljenost od resničnosti in zares dobra samorefleksija. Ko sem v labirintu podzgodb naštel šest zaklepajev, mi je skoraj padel mrak na oči, a se zategadlej v resnici ni treba razburjati. Vselej kaj hitro izbruhne kakšna legendarna in nepozabna pasaža, recimo tista, ko se lik neuspešno vrne z oddaje semena za umetno oploditev in se Jenn povsem odpuli.

Razumem, zakaj je O'Neill pristal med nominiranci za bookerja, a ga z lahkim srcem ne bi mogel priporočiti v branje.

Karen Joy Fowler: We Are All Completely Beside Ourselves

Nominiranka za bookerja 2014.

O We Are All Completely Beside Ourselves je skoraj nemogoče pisati, ne da bi človek tvegal učinek slona v trgovini s porcelanom. Fowlerjevo je treba brati nedolžno in brez pričakovanj. Brez pokvarkov. Ne berite Guardiana. Nič googla. Resno.

Nagrajeni boste s presenečenji. S humorjem:

My father made a crude joke. He made the same joke or same variation of it every time Bob gave him the opening, which was every other year. If the joke were witty, I'd include it, but it wasn't. You'd think less of him and thinking less of him is my job, not yours.

Nagrajeni boste s stilističnimi bravurami:

And I've reached a point here, now that my brother has arrived, where I don't see how to go further forward without going back - back to the end  of that story, back to when I returned to my family from my grandparents' house. Which also happens to be the exact moment when the part I know how to tell ends and the part I've never told before begins.

In tako bi lahko tapkal in tapkal citate v nedogled, kajti pri Fowlerjevi sem podčrtoval kot obsedenec, pa ne bom.

Fowlerjeva v samoironiji in metanju postulatov malce vleče na Boruta Goloba v romanu Smreka bukev lipa križ, kar je sijajno. Ko boste z romanom končali, vas vprašam: koliko, mislite, je stara Karen Joy? Dvajset? Petindvajset?

Priporočam. (Booker, nemara?)

Paul Kingsnorth: The Wake

Takojšnja diskvalifikacija. OMB.

Juan Gabriel Vásquez: The Sound of Things Falling

Letošnji impac.

Bogota. Srečata se profesor prava Antonio in skrivnostni Ricardo Laverde. Biljard in redkobesedni večeri, preživeti skupaj, sprožijo neusmiljen potek dogodkov, zaradi katerih začne mladič odkrivati sloj za slojem življenja svojega starejšega kompanjona.

Bogata pripoved, ki ji ne manjka suspenza in zgodovinske vpetosti v čas Pabla Escobarja, bralca takoj in brezprizivno posrka vase - popoln bralski delirij. Če bi moral iskati dlako v jajcu, bi nemara postokal, kako je v prepletenosti dveh zgodb Antonijeva v bistvu odveč, ampak to žal več pove o meni kot o romanu. Zatorej še enkrat: roman, ki navduši. Preberite ga!

Znani so nominiranci za bookerja 2014

Ojoj, prepričan sem bil, da bodo nominacije objavljene šele danes, v petek. Seznam nominirancev:

• Joshua Ferris (US) – To Rise Again at a Decent Hour
• Richard Flanagan (Australia) – The Narrow Road to the Deep North
• Karen Joy Fowler (US) – We Are All Completely Beside Ourselves
• Siri Hustvedt (US) – The Blazing World
• Howard Jacobson (Britain) – J
• Paul Kingsnorth (Britain) – The Wake
• David Mitchell (Britain) – The Bone Clocks
• Neel Mukherjee (Britain) – The Lives of Others
• David Nicholls (Britain) – Us
• Joseph O'Neill (Ireland) – The Dog
• Richard Powers (US) – Orfeo
• Ali Smith (Britain) – How to Be Both
• Niall Williams (Ireland) – History of the Rain

Mitchell je vedno obetaven, Ali Smith ne maram pretirano, Nicholls ne igra v tej ligi, Jacobson bi znal biti zanimiv, Flanagan je obrobnež. Ostalih ne poznam. Gremo brat!