John Green: Katherine, Katherine

Če so bila Lažna mesta še pogojno prebavljiva, roman Katherine, Katherine kljub obetavnemu humorju ni užiten. Zamenjajte Whitmana z matematiko, Margo s Hollis, in že je tu nov Greenov guslarski izdelek. Porazno.

R. J. Palacio: Čudo

R. J. Palacio seka.

"Auggie" August Pullman ima genetsko deformacijo obraza. Ko z desetimi leti prvič stopi iz družinskega kokona v šolo, se znajde v središču pozornosti, in to ne na najboljši možni način.

Ne rečem, prvih 82 strani je zelo trdnih, a se vmes pobliskavajo obrisi déjàvujev. Augustovo pripoved potem prevzame sestra Via, ki preda štafeto prijateljici Summer - in sijajna zgodba o čustvih, prijateljstvu, izdajah, otroških zločinih in tem, kako je v življenju treba biti kanček bolj prijazen, kot je nujno, poleti do neba. (Naj vseeno zoprno dodam: Kje je Julianov glas? Zakaj se roman ne konča pred Lebdenjem?)

R. J . Palacio se na polno udari z Greenovo Krive so zvezde.

Pripravite robce.

Kapo dol Boštjanu Gorencu - Pižami za prevod in založbi Ocean, za katero še nikoli nismo slišali, za pogum.

John Green: Paper Towns

Vsi smo pomalem jokcali ob Greenovem romanu za mešano občinstvo Krive so zvezde, kajneda?

Humor z dobro poanto in neskončno veselje do življenja - vsega tega v Paper Towns ni najti. Najdemo pa neskončna najedanja okoli Whitmana in podobnih, iskanje namigov o tem, kam je izginila fatalna najstnica Margo, in velikansko praznino med dostojnim pričetkom in koncem dvomljive vrednosti.

Dolgčas.